Solkanski radič

Lep je kot vrtnica, le vonja nima

Solkanski radič kot goriška vrtnica

foto: Bojan Leskovec

Solkanski radič je ena izmed 29 vrtnin, naštetih v šifrantu slovenskih avtohtonih in tradicionalnih sort kmetijskih rastlin. V različnih zapisih in pogovorih ga eni imenujejo solkanski, drugi goriški radič. Nenazadnje, zakaj mu domačini iz Solkana pravijo “regut”? Novinar, publicist, avtor knjige »Od vrtnine do umetnine – goriški radič«, Toni Gomišček.

O radiču z goriških vrtov je med prvimi pisal baron Carl von Czernig-Czernhausen, ki v svoji knjigi omenja rdečkasto cikorijo, ki jo jeseni kmetje spravijo v hleve, kjer – izpostavljena toploti goveda in gnoja – dozori v zelo cenjeno vrtnino. V Solkanu je še okoli 10 pridelovalcev, ena izmed njih je družina Kancler. Zakaj je solkanski radič tako poseben, pojasnjuje Klavdija Kancler.

Z izkopom radiča z njive se “avantura” pridelave šele začne. Ključna je tehnika siljenja radiča.

Nekoč so Primorci trgovali z bledenim radičem vse do Ljubljane, Gradca in Dunaja, danes ga je premalo, pridelovalcem ga ni treba oglaševati, saj brez težav prodajo ves pridelek.

Tisto, kar navaden radič povzdigne v izjemno dobroto, se začne kasneje, pozno jeseni, po prvi slani.

O gastronomski cenjenosti priča podatek, da so kupci na milanski tržnici za kilogram solkanskega radiča pripravljeni odšteti od 60 do 70 evrov za kilogram. Meje kulinarične uporabe solkanskega radiča so dandanes postavljene zelo smelo. Nekoč so ga kmetje najraje jedli v solati, okisanega in bogato zabeljenega z ocvirki, jajcem, krompirjem in fižolom. Saša Golob, eden od lastnikov Ošterije Žogica:

Solkanski radič je lahko tudi dober turistični produkt, pravi Dejana Baša, vodja Turistične zveze TIC Nova Gorica.

Goriški radič je v Italiji že vpisan v nacionalnem registru vrtnarskih sort, skupina goriških kmetov pa si prizadeva še za ustrezno zaščito njegovega geografskega porekla v Evropski uniji. Po drugi strani pa je tudi solkanski radič že od leta 1996 vpisan v registru slovenskega ministrstva za kmetijstvo kot domača sorta. Obe sorti, tako goriški radič oziroma »rosa di Gorizia« kot solkanski radič ali »sukenski regut« imata skupno poreklo: izhajata z goriškega polja, katerega dobršna večina se sedaj nahaja v Italiji. Toniju Gomiščku se zdi prepriranje okoli radiča s sosedi Italijani brezpredmetno in noče vleči vzporednic s teranom in našo južno sosedo. Če pa ostanemo na svoji zemlji, morda malce provokativno vprašanje: je mogoče seme solkanskega radiča zanesti tudi v druge predele Slovenije in denimo na Koroškem ali v Savinjski dolini pridelati prav tako slastno povrtnino?

Pridelovalec Igor Bašin pravi, da je pridelava radiča dober dodaten vir zaslužka, lahko pa je tudi tema diplomske naloge.

Pridelava solkanskega radiča traja tako rekoč vse štiri letne čase, zahteva veliko znanja, dela, izkušenj in potrpljenja. Toni Gomišček hudomušno dodaja, ” da je kot delo Leonarda da Vincija – nikdar dokončano, vsak pridelovalec ga želi vsako leto še malce popraviti in izboljšati”.

Nekaj fotografskih impresij na temo solkanskega radiča je zbranih v spodnji galeriji.