Nizke temperature, ki so v zadnjem mesecu marsikomu zagrenile življenje, so pričarale širok nasmeh lednim plezalkam in plezalcem, ki jih je pri nas vedno več. Skoraj povsod, kjer je zmrznila voda, padajoča po strmih pobočjih, ste lahko videli plezalce, ki so se s cepini in derezami prebijali proti vrhu ledenih vertikal. Za ene junaki, za druge adrenalinski odvisniki, če ne še celo kaj drugega.
Da ste v oddaji slišali same ženske glasove, je zgolj naključje. In hkrati dokaz, da se ta veja alpinizma pri nas razvija zelo hitro, in to ne glede na starost in spol; čeprav se je pri nas pognala relativno pozno – za letnico prvega vzpona šteje leto 1979. Takrat so sicer na tehničen način preplezali slap Lucifer v bližini Gozda – Martuljka, kmalu potem istega leta pa še Sinji slap nad Jezerskim. V teh štiridesetih letih je šel razvoj opreme skokovito naprej – težke cepine je zamenjalo lahko in natančno ledno orodje, kovane dereze lahke in varnejše naslednice, prilagodljive čevljem. Posledično je bilo in je še mogoče preplezati vedno težje smeri.
Drži, ko plezajo izkušene alpinistke in alpinisti, je stvar videti precej preprosta. A je vse prej kot to, pove vrhunska alpinistka in gorska vodnica Tina Di Batista. In začeti je treba na začetku. Torej v alpinistični šoli ali v spremstvu gorskega vodnika, v vsakem primeru pa pod nadzorom strokovno usposobljene osebe, saj gre, to resnici na ljubo moramo poudariti, za tvegano početje. Nevarnosti nikoli ne moremo popolnoma izključiti, saj se še tako izkušenemu plezalcu lahko zgodi, da ga presenetijo slabo stanje ledu, vremenske razmere ali kos ledu, ki prileti od zgoraj. Včasih se lahko zgodi tudi napaka, ki ima subjektivne razloge – na primer utrujenost ali nepazljivost.
Poznavanje opreme, tehnike plezanja in razmer so osnova varnega plezanja, pove alpinistična inštruktorica Marta Krejan ali Gozdna, kakor jo kličejo soplezalci. Šele potem postane ledno plezanje pravi užitek. Ko enkrat znamo pravilno uporabljati opremo in se naučimo vrvne in ledne tehnike, postane plezanje po ledu izkušnja, ki pritegne marsikoga in skoraj nikogar ne pusti hladnega. Žal to s seboj prinaša tudi težave – vedno več ljudi se v ledne slapove podaja brez znanja, z neustrezno opremo ali s precenjevanjem svojih sposobnosti. Pogosto celo samo zato, da bi naredili kakšno fotografijo.
To najbolj občutijo gorski reševalci. Veliko znanja in izkušenj z reševanjem v gorah ima Andreja Jagodic, alpinistka in gorska reševalka. Reševanje v gorah je izjemno zahtevno, pravi, v zaledenelih slapovih pa postane še za odtenek težje. Sploh letos, ko je v nekakšno čudno modo prišlo nočno plezanje po ledu. V primeru nočnega plezanja namreč gorski reševalci ne morejo računati na pomoč helikopterja, ki je v večini primerov najhitrejša in najboljša rešitev. Žal nekateri pomoč pokličejo tudi takrat, kadar je sploh ne potrebujejo. To močno moti vse naše sogovornice. Življenjska ogroženost je eno, neodgovornost in lahkomiselnost pa drugo.
Ledni plezalci se vsega tega zavedajo in iz njihovih besed lahko razberemo veliko spoštovanje do ledenih čudežev narave. Zavedajo se tudi nevarnosti vseh dejavnikov, na katere nimajo vpliva. A to jih ne odvrne, ampak le še bolj spodbudi k večji previdnosti, doda ledna plezalka Marinka Dretnik.
Ljudje, ki lednega plezanja ne poznajo, pogosto po krivici sklepajo, da gre za početje na robu samomora, ki povzroča sive lase gorskim reševalcem in obremenjuje davkoplačevalce, napol v smehu pove Marta Krejan. Pa ni tako. Velika večina nesreč v naših gorah se zgodi na zavarovanih poteh. Nesreč alpinistov je relativno malo, saj ti praviloma znajo ustrezno poskrbeti za svojo varnost in izberejo ustrezno opremo. Kar se tiče lednih plazov, doda Andreja Jagodic, zaradi velike priljubljenosti žal lahko pričakujemo več nesreč – predvsem neizkušenih plezalcev in tistih, ki precenjujejo svoje sposobnosti.
V času, ko poslušate oddajo, je mraz že popustil in velika večina lednih slapov je do naslednje zmrzali vzela slovo. Do takrat bodo ledne plezalke in plezalci brusili dereze in cepine drugje in se ozirali v nebo, ali jim bo le naklonilo še kakšen dan ali dva užitkov na ledu. In ta bo enak za vse, pa če nosijo čevlje s petko, kot sogovornice v oddaji, ali tiste dolgočasnih barv, ki so narejeni za močnejši spol. ‘Konec koncev’, zaključi Marta Krejan, ‘še v nobeni trgovini nisem slišala, da bi prodajali moške in ženske dereze!’
