Ko določena sekcija možganskega orkestra električnih signalov zavije »po svoje«, se lahko zgodi epileptični napad, svojevrstna »ponastavitev« možganskega delovanja, za katero obstaja več razlogov in njen mehanizem še vedno ni dokončno pojasnjen. Ste tudi vi ob besedi epilepsija najprej pomislili na nekoga, ki pade na tla, se trese in peni okoli ust? Potem še posebno vabljeni k poslušanju tokratne oddaje.

13. februar je tudi mednarodni dan epilepsije, nevrološke bolezni, ki smo jo malo podrobneje spoznali v tokratni oddaji.  Društvo Liga proti Epilepsiji Slovenije je na Sončno stran Alp povabilo nevropsihologinjo dr. Sallie Baxendale, ki se že vrsto let ukvarja z epilepsijo, tudi miti in stereotipi povezani s to boleznijo. Prijazno se je odzvala tudi na pogovor za našo oddajo in nam uvodoma na kratko razložila, kaj epilepsija sploh je.

Epilepsija je splošen izraz za to, da je nekdo nagnjen k napadom. Napade pa povzroča motnja v električni aktivnosti v naših možganih. Večino časa, ko kaj počnemo, v naših možganih nastaja električna aktivnost, včasih pa se zgodi, da nevroni med seboj ne komunicirajo tako, kot bi morali. Takrat imamo napad. Če posameznik doživi več kot enega ali dva, je njegova diagnoza epilepsija. Vedeti pa moramo, da je lahko vzrokov za take napade več, zato je tudi več oblik epilepsije.

Če si torej predstavljamo, da je vsako omrežje zadolženo za nekaj, tako kot recimo sekcije v orkestru, potem pri epilepsiji določena glasbila, torej naši nevroni, odigrajo po svoje?

To je odlična prispodoba. Recimo, da orkester igra v sozvočju, potem pa kar na lepem trobilna sekcija zavije po svoje, sledijo ji še tolkala in tako naprej. Ni več ustaljenega vzorca, vse razpade. Dirigent to seveda opazi in vse skupaj se »resetira«, torej ponastavi. To se zgodi tudi med napadom.

Dr. Baxendale se ukvarja tudi z raziskovanjem stereotipov in mitov o epilepsiji. Slednje lahko še ojačajo prizori iz  filmov.

V filmih pogosto vidimo, da ljudem med napadom nekaj zatlačijo v usta. Ne samo, ker naj bi bila to prva pomoč, pač pa tudi zato, ker naj bi to napad ustavilo. Epileptikom med napadom v usta recimo vtaknejo žlico ali kaj podobnega.  Imam paciente, ki so izgubili sprednje zobe, ker je nekdo iz njihove okolice v filmu videl, da je pametno epileptiku nekaj vtakniti v usta. Ljudje lahko med napadom zelo močno ugriznejo in če imajo v ustih trd predmet, se zobje lahko poškodujejo. Vem, da je lahko zelo strašljivo opazovati osebo med napadom, morda se zdi, da se duši, včasih se tudi ugrizne v jezik. Vendar se ne bodo zadušili in res je najbolje, da v ustih nimajo ničesar.

Ampak – kaj pa lahko naredimo? Kako pravilno ukrepamo?

Napada ne morete ustaviti. Najboljše, kar lahko storite, je, da odmaknete stvari iz okolice in osebi kaj podložite pod glavo – blazino, če je blizu, ali pa plašč, torej kaj mehkega. Pazite, da se s čim ne poškoduje, in ko je napad mimo, ji razložite, kaj se je zgodilo. To je najboljša prva pomoč, ki ji jo lahko zagotovite.

Več in podrobneje, tudi o spominu, o “opozorilnih” znakih pred napadi in amigdalo, pa v posnetku!

 

 

Mojca Delač