Najbrž ste že slišali za besedo ali pojem zen ali pa zen meditacija. Zenu se pripisuje umirjenost, uravnovešenost, pozornost, modrost, harmonijo, red tudi askezo in neobčutljivost. Zen je na zahodu predstavljan tudi skozi mnoge zgodbe, polne nasprotij ter navideznih nesmislov. Zaradi svoje drugačnosti pristopa k obravnavi življenjskih vprašanj je zen za zahodnjake še vedno privlačen. In kaj je nekakšna rdeča nit zena? Seveda je to ukvarjanje s človekovim umom in egom.
Gledano metodološko pa v zenu ni trdnih pravil in nekakšnih opornih točk, ki naj bi se jih praktikant držal, da bi nekaj dosegel. So le priporočila in napotki, ki ga spodbujajo, da bi raziskoval, ne pa le posnemal. Za zen je značilen tudi minimalizem, ki pred človeka nenehno postavlja ogledalo, ki ga opozarja na minljivost in pretirano zagledanost vase ter na zmedenost, raztresenost in nemirnega duha, ki vseskozi samo kopiči. Po drugi strani pa zenovski minimalizem kaže na človekovo veličino, ki je tudi v tem, da zmore prepoznati svoj mali ego in ga preseči.
Izročilo zenovske prakse temelji na običajnosti vsakdanjega življenja. Pravi, da se v vsakdanjem življenju, v sprotnem tukaj in zdaj, kjerkoli že človek je, skriva dokončno mistično izkustvo enkratnosti trenutka in s tem enkratnosti življenja. Za to pa je potrebno najprej spoznati sebe, objektivno zreti v svoja čustvovanja, miselne vzorce oziroma priti v stik s svojim najglobljim bistvom. Ne le na umskem nivoju, ampak povsem praktično in izkustveno. To pa je, četudi vsakomur takoj dosegljivo, hkrati tudi najtežje. Obenem pa je to tudi največji izziv, kar jih je mogoče postaviti pred človeka!
Pot zena je tudi pot opuščanja. Kajti prav krčevito oklepanje najrazličnejših mnenj, konceptov in prepričanj povzroča veliko človekovih težav, zablod, sitnosti, nadlog in predvsem raztresenosti uma.
Da bi prakticirali zen meditacijo (zazen), se ni potrebno odpovedati svoji veroizpovedi ali ideološki opredelitvi. Nasprotno, prakticirati zenovsko meditacijo oziroma zenovski pristop, pomeni postajati pristnejši vernik oziroma postajati boljši človek. Naj za konec preberem zgodbo o tem, kaj je zen:
Zenovski mojster je gostil učenega obiskovalca, ki nikakor ni mogel razumeti, kaj je zen. Med sprehodom po cvetočem sadovnjaku je vprašal, v čem je pravzaprav skrivnost zena, kaj zen sploh je. Mojster ni takoj odgovoril. Šele po nekaj prehojenih korakih je učenjaka pozorno vprašal:
“Ali čutite vonj cvetočega drevja?’’ “Seveda čutim,’’ je vzhičeno odvrnil prišlek. “No, vidite, ničesar vam ne prikrivam,’’ je odgovoril mojster. Bistvo zena ni urjenje uma. To je pot srca k srcu, ne pot uma k umu.
Najbrž ste že slišali za besedo ali pojem zen ali pa zen meditacija. Zenu se pripisuje umirjenost, uravnovešenost, pozornost, modrost, harmonijo, red tudi askezo in neobčutljivost. Zen je na zahodu predstavljan tudi skozi mnoge zgodbe, polne nasprotij ter navideznih nesmislov. Zaradi svoje drugačnosti pristopa k obravnavi življenjskih vprašanj je zen za zahodnjake še vedno privlačen. In kaj je nekakšna rdeča nit zena? Seveda je to ukvarjanje s človekovim umom in egom.
Gledano metodološko pa v zenu ni trdnih pravil in nekakšnih opornih točk, ki naj bi se jih praktikant držal, da bi nekaj dosegel. So le priporočila in napotki, ki ga spodbujajo, da bi raziskoval, ne pa le posnemal. Za zen je značilen tudi minimalizem, ki pred človeka nenehno postavlja ogledalo, ki ga opozarja na minljivost in pretirano zagledanost vase ter na zmedenost, raztresenost in nemirnega duha, ki vseskozi samo kopiči. Po drugi strani pa zenovski minimalizem kaže na človekovo veličino, ki je tudi v tem, da zmore prepoznati svoj mali ego in ga preseči.
Izročilo zenovske prakse temelji na običajnosti vsakdanjega življenja. Pravi, da se v vsakdanjem življenju, v sprotnem tukaj in zdaj, kjerkoli že človek je, skriva dokončno mistično izkustvo enkratnosti trenutka in s tem enkratnosti življenja. Za to pa je potrebno najprej spoznati sebe, objektivno zreti v svoja čustvovanja, miselne vzorce oziroma priti v stik s svojim najglobljim bistvom. Ne le na umskem nivoju, ampak povsem praktično in izkustveno. To pa je, četudi vsakomur takoj dosegljivo, hkrati tudi najtežje. Obenem pa je to tudi največji izziv, kar jih je mogoče postaviti pred človeka!
Pot zena je tudi pot opuščanja. Kajti prav krčevito oklepanje najrazličnejših mnenj, konceptov in prepričanj povzroča veliko človekovih težav, zablod, sitnosti, nadlog in predvsem raztresenosti uma.
Da bi prakticirali zen meditacijo (zazen), se ni potrebno odpovedati svoji veroizpovedi ali ideološki opredelitvi. Nasprotno, prakticirati zenovsko meditacijo oziroma zenovski pristop, pomeni postajati pristnejši vernik oziroma postajati boljši človek. Naj za konec preberem zgodbo o tem, kaj je zen:
Zenovski mojster je gostil učenega obiskovalca, ki nikakor ni mogel razumeti, kaj je zen. Med sprehodom po cvetočem sadovnjaku je vprašal, v čem je pravzaprav skrivnost zena, kaj zen sploh je. Mojster ni takoj odgovoril. Šele po nekaj prehojenih korakih je učenjaka pozorno vprašal:
“Ali čutite vonj cvetočega drevja?’’ “Seveda čutim,’’ je vzhičeno odvrnil prišlek. “No, vidite, ničesar vam ne prikrivam,’’ je odgovoril mojster. Bistvo zena ni urjenje uma. To je pot srca k srcu, ne pot uma k umu.
