Beseda je neizmerno močno človeško orožje. Besede drugih se nas lahko dotaknejo kot najbolj živi dotik. Po dobrem pogovoru s prijateljem, zaupnikom, po spovedi ali kakšni zares dobri psihoterapiji, se tudi telesno počutimo bolje. Naše telo postane lažje, bolečine se umaknejo , sprosti se pritisk v glavi in prsih… Prav nasprotno, pa nas beseda lahko zadene kot oster meč in poseka, nas rani globlje kot sedem mečev, ki so v starih kipih zariti v srce nebeške Matere Marije. Besede so močno orožje, močno orodje, imajo moč prenesti našo notranjost v notranjost drugega.
Nič drugače ni v času odhajanja s tega življenja na obalo druge večnosti, v karkoli že verujemo. Mogoče je razlika le v tem, da so takrat besede veliko bolj tehtno izgovorjene, da se ne govori kar tja v en dan, zato imajo veliko večjo težo in moč kot v vsakdanjem življenju.
Umirajoči izgublja svojo telesnost, svoje telo, ki je največkrat bolno, izčrpano od borbe za preživetjem. Duša in duh pa sta še kako aktivna! In takrat želimo povedati tisto kar je v nas, a ne vemo kako. Spominjam se svojega očeta, ki ni nikoli v življenju izražal svojih notranjih misli in čustev. Ko smo po težkem pogovoru z zdravnikom, ki nam je kar stoje brez posebnih priprav, povedal, da je z njim konec, da se tu ne da več nič narediti, prišli k njem in se delali, da je vse v redu, nas je začutil, me pogledal v oči, ko sva za trenutek bila sama, ter dejal – tako je torej. To je bilo vse. Sem pa prepričana, da je točno vedel, zakaj smo bili tisti dan vsi skupaj pri njem...Težko je umirajočim z normalnimi besedami odkriti ljudem okrog sebe, posebej najbližjim, kaj se v njih dogaja.
Nam, ki ostajamo na tej zemeljski poti, so prav zadnje besede ljudi, ki so bili z nami tako ali drugače povezani, zelo pomembne. V svetovni književnosti in tudi na spletu je cela zbirka zadnjih besed tega ali onega pomembnega človeka, tega ali onega zločinca in še in še… Meni je pogosto veliko bolj kot izgovorjene besede, ostalo v spominu zadnje dejanje slovesa… Gospa, ki se je zazrla skozi naše veliko okno n tiho zašepetala – luč, luč… Gospod, ki je držal svojo ženo za roko in brez besed oblikoval najlepše zadnje besede - rad te imam… Krik, ki je pretresel mirno noč, ko je bolnik zavpil – konec je…Pogled , ki mi je povedal - saj veš ti in vem jaz, da je to zadnji pogled…nič ne govorim, samo prosim te, ostani tu… In seveda zadnje besede mojega očeta, ko smo ga obiskali v bolnišnici in nam je tiho po domače, ko smo že bili pri vratih povedal - Bog plati!
Zadnje besede so zadnje samo na tem svetu, slišane kot zadnje samo na naš nepopoln način…. Zadnje besede dostikrat namreč niso zadnje. Mnogo stvari o drugih odkrijemo šele po smrti in se zavemo, kakšno srečo smo imeli, da smo z njimi hodili po skupni poti in bili poslušalci njihovih zadnjih srčnih želja…

Beseda je neizmerno močno človeško orožje. Besede drugih se nas lahko dotaknejo kot najbolj živi dotik. Po dobrem pogovoru s prijateljem, zaupnikom, po spovedi ali kakšni zares dobri psihoterapiji, se tudi telesno počutimo bolje. Naše telo postane lažje, bolečine se umaknejo , sprosti se pritisk v glavi in prsih… Prav nasprotno, pa nas beseda lahko zadene kot oster meč in poseka, nas rani globlje kot  sedem mečev, ki so v starih kipih zariti v srce nebeške Matere Marije.  Besede so močno orožje, močno orodje, imajo moč prenesti našo notranjost v notranjost drugega.

Nič drugače ni v času odhajanja s tega življenja na obalo druge večnosti, v karkoli že verujemo. Mogoče je razlika le v tem, da so takrat besede veliko bolj tehtno izgovorjene, da se  ne govori kar tja v en dan, zato imajo  veliko večjo težo in moč kot v vsakdanjem življenju.

Umirajoči izgublja svojo telesnost, svoje telo, ki je največkrat bolno, izčrpano od borbe za preživetjem. Duša in duh pa sta še kako aktivna! In takrat želimo povedati tisto kar je v nas, a ne vemo kako. Spominjam se svojega očeta, ki ni nikoli v življenju izražal svojih notranjih misli in čustev. Ko smo po težkem pogovoru z zdravnikom, ki nam je kar stoje brez  posebnih priprav, povedal, da je z njim konec, da se tu ne da več nič narediti,  prišli k njem in se delali, da je vse v redu, nas je začutil, me pogledal v oči, ko sva za trenutek bila sama, ter dejal – tako je torej. To je bilo vse. Sem pa prepričana, da je točno vedel,  zakaj smo bili tisti dan vsi skupaj pri njem…Težko je umirajočim z normalnimi besedami  odkriti ljudem okrog sebe, posebej najbližjim, kaj se v njih dogaja.

Nam, ki  ostajamo na tej zemeljski poti, so prav zadnje besede ljudi, ki so bili z nami tako ali drugače povezani, zelo pomembne. V svetovni književnosti in tudi na spletu je cela zbirka zadnjih besed tega ali onega pomembnega človeka, tega ali onega zločinca in še in še… Meni je pogosto veliko bolj kot izgovorjene besede, ostalo v spominu zadnje dejanje slovesa… Gospa, ki se je zazrla skozi naše veliko okno n tiho zašepetala – luč, luč… Gospod, ki je držal svojo ženo za roko in brez besed oblikoval najlepše zadnje besede –  rad te imam… Krik, ki je pretresel mirno noč, ko je bolnik zavpil – konec je…Pogled , ki mi je povedal – saj veš ti in vem jaz, da je to zadnji pogled…nič ne govorim, samo prosim te, ostani tu… In seveda zadnje besede mojega očeta, ko smo ga obiskali v bolnišnici in nam je tiho po domače, ko smo že bili pri vratih povedal –  Bog plati!

Zadnje besede so zadnje samo na tem svetu, slišane kot zadnje samo na naš nepopoln način…. Zadnje besede dostikrat namreč niso zadnje. Mnogo stvari o drugih odkrijemo šele po smrti in se zavemo, kakšno srečo smo imeli, da smo z njimi hodili po skupni poti in bili poslušalci njihovih zadnjih srčnih želja…

Emanuela Žerdin