»Zemlja domača – ni prazna beseda: del je mojega življenja, in če se mi vzame zemlja, se mi je vzelo tudi življenje… Mogoče da je težko umreti - ali toliko zapišem, da bi rajši umrl sredi domače doline bodisi od gladu, nego na zlatem stolu nemškega cesarja, kjer bi imel vsega na kupe.«
Tako je pred skoraj sto leti v svojem romanu Visoška kronika v imenu kmeta Izidorja Khallana ljubezen do slovenske zemlje izpovedal pisatelj Ivan Tavčar. Znano je, da smo se Slovenci stoletja ohranili prav zaradi te ljubezni. Samo na svoji rodni grudi je kmet lahko svobodno odločal, kaj bo sejal in koliko bo delal. Ob stiku z njegovo ljubljeno zemljo je ohranjal zavest o suverenosti svojega jezika, ob njej pel domače pesmi. Trubar in Prešeren sta izšla iz kmečke družine in s svojimi deli postavila veličastne zgodovinske spomenike slovenskemu jeziku in književnosti.
Kaj je danes ostalo od te zavesti? Število kmetij se alarmantno krči, Slovenija pa je imela v letu 2015 največji selitveni primanjkljaj od svoje ustanovitve pred četrt stoletja – večji je bil le še v letu osamosvojitvene vojne. Kar tretjina sodobnih izseljencev je izobraženih, povprečno starih okrog 35 let. Česar na naših tleh v preteklosti ni mogla storiti okrutna tuja in domača zgodovinska oblast, bodo zdaj storile demokratično voljene vlade – ljudem, ki bi morali biti najboljše intelektualno in ustvarjalno seme naše družbene prihodnosti, bodo ukradle upanje, da lahko na domači zemlji uresničijo svoje življenjske cilje.
Zato, žal, v 21. stoletju slovenskemu narodu znova zvenijo tako zelo žive besede iz Tavčarjevega Cvetja v jeseni: »Eno je glavno: naša zemlja se nam ne sme vzeti in narod slovenski mora stati kot večno drevo, kateremu korenine nikdar ne usahnejo.«
»Zemlja domača – ni prazna beseda: del je mojega življenja, in če se mi vzame zemlja, se mi je vzelo tudi življenje… Mogoče da je težko umreti – ali toliko zapišem, da bi rajši umrl sredi domače doline bodisi od gladu, nego na zlatem stolu nemškega cesarja, kjer bi imel vsega na kupe.«
Tako je pred skoraj sto leti v svojem romanu Visoška kronika v imenu kmeta Izidorja Khallana ljubezen do slovenske zemlje izpovedal pisatelj Ivan Tavčar. Znano je, da smo se Slovenci stoletja ohranili prav zaradi te ljubezni. Samo na svoji rodni grudi je kmet lahko svobodno odločal, kaj bo sejal in koliko bo delal. Ob stiku z njegovo ljubljeno zemljo je ohranjal zavest o suverenosti svojega jezika, ob njej pel domače pesmi. Trubar in Prešeren sta izšla iz kmečke družine in s svojimi deli postavila veličastne zgodovinske spomenike slovenskemu jeziku in književnosti.
Kaj je danes ostalo od te zavesti? Število kmetij se alarmantno krči, Slovenija pa je imela v letu 2015 največji selitveni primanjkljaj od svoje ustanovitve pred četrt stoletja – večji je bil le še v letu osamosvojitvene vojne. Kar tretjina sodobnih izseljencev je izobraženih, povprečno starih okrog 35 let. Česar na naših tleh v preteklosti ni mogla storiti okrutna tuja in domača zgodovinska oblast, bodo zdaj storile demokratično voljene vlade – ljudem, ki bi morali biti najboljše intelektualno in ustvarjalno seme naše družbene prihodnosti, bodo ukradle upanje, da lahko na domači zemlji uresničijo svoje življenjske cilje.
Zato, žal, v 21. stoletju slovenskemu narodu znova zvenijo tako zelo žive besede iz Tavčarjevega Cvetja v jeseni: »Eno je glavno: naša zemlja se nam ne sme vzeti in narod slovenski mora stati kot večno drevo, kateremu korenine nikdar ne usahnejo.«
