Eden največjih problemov sodobne družbe so odpadki. Konceptu Zero waste, družbi brez odpadkov, sledi 7 milijonov Evropejcev. V program Nič odpadkov je v Evropi vpetih 19 nacionalnih organizacij, več kot 350 lokalnih skupnosti ter drugih podjetij in posameznikov. V Sloveniji je 8 Zero Waste občin, Ljubljana pa je bila prva evropska prestolnica Zero Waste. Pred tremi leti, konec januarja 2014, so Ekologi brez meja postali član mreže Zero Waste Europe in s tem nacionalna organizacija za Slovenijo preko programa Zero Waste Slovenija.
Urša Zgojznik, Ekologi brez meja: V tem času je koncept Zero waste dobil mesto tudi v naši državi, razumemo ga. Na nek način se privajamo temu, da pomen Zero Waste ni absoluten. Ne stremimo k temu, da moramo v nekem obdobju priti do številke nič, ampak Zero Waste je predvsem pot.
Na Gorenjskem so v projekt Zero Waste vključene tri občine. Bled in Gorje, ki imata skupno komunalno podjetje in sta se za to pot odločili že leta 2015, in Radovljica, ki je novinka na tej poti, saj se je Zero Waste občinam priključila šele tik pred koncem minulega leta.
To je način življenja, ki se odraža na lokalnih skupnostih. To postaja nov življenski slog.
Projekt družbe brez odpadkov pa je še posebej velik izziv za Bled, kjer se srečujejo tudi z dodatnim izzivom, ki jo na tej poti predstavlja njihova prva gospodarska dejavnost, to je turizem. Čeprav je Bled na svoji poti v družbo brez odpadkov zelo uspešen, pa je pred njimi še veliko izzivov in težavnejša pot kot jo imajo druge občine. Svoje ozaveščevalne dejavnosti morajo namreč voditi na dveh nivoji. Tako med občani kot med turisti. To je še poseben izziv, saj vsako leto prihajajo drugi gostje in to iz več kot 130 držav, z različnimi vrednotami in različnim odnosom tudi do ekologije.
Jaka Kranjc: Gre tudi za prizadevanje k čim manjši proizvodnji odpadkov. Zero Waste pa se tiče odpadkov, še preden ti nastanejo. Gre za preoblikovanje izdelkov. Da se zanje porabi manj surovin, manj toksičnih surovin, da se jih čim več predela in čim manj uniči skozi odlaganje na deponijah ali sežiganje v sežigalnicah.
Za Zero waste smo slišali v Ljubljani, ko so še gradili našo največjo tovarno za ločevanje in predelavo odpadkov RCERO in ko smo izvedeli, da država ne predvideva sredstev za morebitno sežigalnico. To sicer imamo v Celju, vendar komaj zadostuje za potrebe savinjske regije, za ostale pa tam velja višja, tržna cena. Torej za uničenje tistih odpadkov, ki jih ne moremo niti predelati niti dobro zakopati. In če se odpadkov ne moremo drugače znebiti, je najbolje, da jih niti ne ustvarimo, se tega obdobja spominja Nina Sankovič, ki je pri Snagi zadolžena za komuniciranje z javnostjo. Od takrat se je veliko spremenilo, Zero waste postaja način obnašanja, način mišljenja. V javnem mnenju lahko opazimo manj in bolj zagrizene privržence novega trenda.
Urša Zgojznik: Zelo velik uspeh je možno doseči z malimi koraki. To, da izbiramo izdelke, ki niso pakirani trikrat v tri ovoje, da izbiramo izdelke v embalažah kot so steklo ali drugi materiali, ki so primerni za večkratno uporabo. Vsaka enkratna stvar ni dobra.
Zero Waste medijski prostor pa je razgibala novica, da bodo nekateri odpadki iz zelene prestolnice vendarle končali v sežigalnici na Dunaju. So torej pobudniki za svet brez odpadkov izdali svojo revolucijo?
