Karel Gržan – nebesni pater ceste

foto: MMC RTV SLO

Pater Karel Gržan je magister teologije in doktor literarnih ved. Napisal in izdal je že več kot 30 knjig, predvsem o medčloveških odnosih, ustvarja ljudske igre, TV scenarije, piše pa tudi o zgodovini, astronomiji in arheologiji. Njegovo najpomembnejše odkritje v dolini Gračnice so številna doslej neznana grobišča, ki so umeščena v prostor po zvezdnih koordinatah. Poleg opravljanja svojega poklica in pisanja se je ukvarjal tudi s problematiko zasvojenosti. V poznih devetdesetih prejšnjega stoletja je na Razborju pod Lisco ustanovil Don Pierinovo komuno za dekleta, prvo in edino tovrstno dekliško skupnost v Sloveniji. Svoje življenje je posvetil samospoznavanju in razdajanju: revnim, nemočnim, trpečim. Za leto dni se je tudi podal na cesto – to je bil čas, ko je resnično živel, pravi. Kaj vse je še povedal ta nevsakdanji in izjemno vsestranski ter skromni duhovnik, ki živi na kmetiji v Lučah pri Solčavi s konji in še nekaj živalmi, pa boste lahko slišali v tokratnem Razkošju v glavi.

Pater Gržan poudarja koncept, o katerem govorita tudi Frančišek Asiški in papež Frančišek – vrniti Boga na ceste sveta. Nebo povezati z Zemljo, povezati nebesno in zemeljsko harmonijo, in se ne ustavljati vmes na nekem religioznem balastu, ki napredek le duši. Cerkev nikoli ne sme biti odtujena od blata in stiske časa in prostora. Če kaj kliče po odrešenju, so to ulice zahodne civilizacije, kjer ljudje tavajo v grozovitih notranjih stiskah. Tu se mora Cerkev vprašati, ali je ustrezna. In odgovor je zelo jasen.

Prva dolžnost je, da pomagaš sebi. Da ne izgubiš samega sebe pri pomoči drugim. Ker potem ali se boš sesul ali pa boš postal vampir, to pomeni, da boš pomagal zato, da bi sebe reševal. Ti moraš najprej samemu sebi privoščiti toliko tega, kar ti da moči, za telo, za srce, za globino duha, da zmoreš dajati samega sebe. Tisti heroizem, pozabim nase in mislim samo na druge, je samo larifari. Ker je dolgoročno nevzdržen koncept.

Ko so Jezusa vprašali, katera je glavna zapoved za srečo, je rekel: najprej ljubi Boga, izpostavi se temu, kar te ljubi, kar te duhovno, notranje krepi, šele potem je pojdi in ljubi bližnjega, in še tu pravi, kakor samega sebe. Ker drugače dolgoročno ni mogoče.

Recimo Mati Terezija je bila realist pri pomoči drugim. Ti moraš samemu sebi privoščiti to, kar te krepi, umiri, motivira, da potem lahko preprosto greš k ubogim in preprosto si.