Vedno laž-je

Lažne novice, prevare, doping, goljufije… Kam gre ta svet? Najbrž precej pogosto vprašanje vsakdana, v katerem je kar nekaj izzivov tudi za raziskovanje možganov. Ljudje smo izjemno prilagodljiva bitja, kar je v marsičem zaznamovalo naš razvoj in obstoj- nevroznanstveniki pa so v študiji ugotovili, da se lahko prilagodimo tudi na – laganje. In potem gre vedno lažje. Laž na laž.

Slovar slovenskega knjižnega jezika laž opiše kot zavestno neresnično izjavo z namenom zavajati v zmoto. Za nekaj, kar ne ustreza resnici, potvorjenost, nepristnost.  Tisto, kar ima pregovorno kratke noge in kar Ostržku daljša nos, pa ni samo stvar zgodbic, ampak krepko tudi sodobnega sveta. Saj ni treba iti daleč – ne časovno, ne krajevno, za vrsto primerov. Še posebno so v teh dneh na tapeti lažne novice in zavajanje, to pa je samo delček zgodbe. Vanjo smo pokukali z dr. Neilom Garrettom, ki je trenutno podoktorski raziskovalec na Univerzi Princeton v ZDA, lani pa je skupaj s kolegi Univerze UCL in Univerze Duke objavil članek o tem, kako se naši možgani prilagodijo na nepoštenost oziroma laganje.

Snežna kepa

Čeprav gre za prve korake v raziskovanju, so znanstveniki postregli z zanimivimi odkritji. Dr. Neil Garrett je pojasnil, da, so s kolegi želeli preveriti, ali je res, da pri lažeh začnemo bolj zadržano, potem gre pa vedno lažje.

“Denimo, da ob strani pustimo vse druge faktorje, ki lahko vplivajo na odločitve posameznikov, da lažejo ali ne. Nato jim damo možnost, da so nepošteni. Se to vedenje stopnjuje s časom? Odgovor je da. Ko smo ljudi povabili v laboratorij in jim dali priložnost, da lažejo, se je to tudi zgodilo. Začeli so bolj zadržano, potem pa je šlo vedno lažje. Z uporabo funkcijskega slikanja možganov smo potem ugotovili, kje v naših možganih je biološka osnova za to”.

Prilagodljiva amigdala

Strokovnjaki so se pri preučevanju osredotočili na možganske mreže, ki so bile že v preteklosti v stotinah študij dokazano povezane z emocijami. Še posebej pa na amigdalo, globoko v naših možganih, ki je zelo povezana s čustvenimi procesi, posebno z negativnimi emocijami- s krivdo, ogroženostjo, strahom.

“Rezultati so se skladali z idejo čustvene prilagoditve. Kaj to pomeni? Ko se v začetku ljudje odločajo, da bodo nepošteni, imajo močan čustven odziv in ta uravnava, koliko bodo lagali. Čez čas, ko se vedno bolj zapletajo v laži, pa se ta čustven odziv zmanjša. Rezultat tega je, da zavore popustijo in da vedno lažje lažemo”.

Bolj lažemo, bolj se naša amigdala prilagodi na to in ob vsaki laži je manj aktivna. Zato gre tudi vedno lažje.

“Prilagoditev je zelo dobro razvita odlika delovanja naših možganov. Vsem je znana recimo senzorna prilagoditev, ko se naš sistem za vidno zaznavanje prilagodi na svetlobo ali na temo. Z našo raziskavo pa smo odprli novo, zelo razburljivo polje raziskovanja, to je, kako se prilagodimo čustvene odzive na svoje odločitve”.

Kaj pa, če nas je več? 

V študiji, ki je bila objavljena v reviji Nature Neuroscience, je bilo kar nekaj možnih scenarijev in laganje je prineslo neko korist- bodisi za tistega, ki laže ali pa tudi za tistega, ki mu laže. Ampak… svet je seveda veliko bolj kompleksen in množice ljudi, v katerih se gibamo, ustvarjajo svojevrstno dinamiko. Bi bili rezultati kaj drugačni, če bi morali lagati množici ljudem? Dr. Neil Garrett je za našo oddajo takole pojasnil:

“To je zelo dobro vprašanje. Res je, da so v naši študiji ljudje morali lagati eni osebi in zanimivo bi bilo videti, kaj bi se zgodilo, če bi morali lagati skupini ljudi. Težko je vedeti, kaj bi se zgodilo in zelo zanimivo bi bilo to preizkusiti. Po eni strani bi lahko sklepali, da bi laganje večji skupini ljudi povzročilo večji občutek krivde, kar bi vplivalo tudi na količino laganja. Po drugi strani pa si v večji skupini bolj anonimen in ne tako osebno povezan s tistim, ki mu lažeš.  Najbrž bi to v večji skupini ljudi vplivalo na to, da bi bil manj pošten”.

Več o tem, kako se, če se sploh lahko, iztrgati iz te kotaleče snežne krogle laži in zakaj ne gre za vse kriviti amigdalo- pa v posnetku oddaje!