Prav kakor gradovi, palače, obzidja, cerkve, mestni trgi in druge stvaritve arhitekture oziroma urbanistike menda tudi vrtovi, parki in drevoredi pričajo o času, v katerem so nastali. Krajinski arhitekti pravijo, da razporeditev nasadov ter izbor in oblikovanje individualnih rastlin govorijo o okusu dobe, to pa pomeni, da iz njih lahko izvemo marsikaj o gospodarskih in socialnih razmerah, o civilizaciji in kulturi, o miselnosti in čustvovanju ljudi, ki so jih zasadili. Ko, na primer, opazujemo park pred Versaillem ali pa tistega pred Schönbrunnom, se lahko dobro poučimo o absolutizmu. Kako pa je z manjšimi, manj vpadljivimi, manj ekstravagantnimi vrtovi in parki, s katerimi so se v preteklosti ponašala slovenska mesta? So tudi pri nas z vrtovi znali ujeti duha svojega časa in prostora? Preverjamo v pogovoru z dr. Ines Unetič, ki je pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete nedavno objavila monografijo Kultura vrtov – odlikovanje zelene površine v Ljubljani od sredine 18. stoletja do zgodnjega 19. stoletja.
Iskanje
