Laž ima v sodobni medijski krajini dolge noge

Predvajaj

foto: Leigh Blackall (Flickr)

Da je svetovni splet pripraven medij za izkrivljanje, podtikanje, širjenje dezinformacij in laži, smo pravzaprav vedeli že dolgo. A zdi se, da smo skoraj tako dolgo tudi verjeli, da uporabnice in uporabniki spleta vendarle znamo precej natančno ločevati zrnje od plev, resnico od laži. Ali da to znamo storiti vsaj, kadar gre za resnično pomembne, daljnosežne odločitve. Potem pa smo med zadnjimi ameriškimi predsedniškimi volitvami nenadoma opazili, da ni čisto tako; da smo spretno in sočno spisani izmišljiji, konfabulaciji, fabrikaciji oziroma laži, ki posnema formo novinarskega poročila, pripravljeni z veseljem verjeti, če se le prilega občutkom in predstavam, ki jih že tako ali tako imamo o svetu. Demokrati so bili, na primer, prepričani, da je Donald Trump v devetdesetih resnično izjavil, da bi, ko bi kdaj kandidiral za predsednika, kandidiral kot republikanec, saj naj bi bili republikanski volivci tiste vrste bedaki, ki jih je najlažje preslepiti. Nasprotno pa so se republikanci z navdušenjem sprejeli lažnivo vest, da je papež Frančišek podprl njihovega zastavonošo. Široke množice so se teh lažnih novic skratka oklenile, kakor da so suho zlato. Zakaj? Zakaj je laž nenadoma videti mikavnejša od preverljivih dejstev? Kdo ima od tega korist? In kako so k razmahu lažnih novic in nastopu tako imenovane postdejstvene dobe prispevali tradicionalni mediji? – Ta vprašanja pretresamo v tokratni Intelekti. Naši gostje pred mikrofonom bodo komunikologinja dr. Sandra Bašič Hrvatin, inženir računalništva dr. Jure Leskovec in strokovnjak za sodobne medije Domen Savič.