Po starem izročilu se božični čas končuje s praznikom svečnice. Spomnim se, da mi je stari oče pripovedoval, da je bil to včasih pomemben praznik, zlasti na podeželju, saj so na ta praznik hlapci in dekle nastopili svojo službo. Vzhodna cerkev imenuje ta dan praznik srečanja. Biblično gledano gre res za srečanje. Dva stara človeka (star človek v duhovnosti pomeni moder, poln življenjskih izkušenj in tako modrosti), srečata Marijo in Jožefa z otrokom. Simeon povzdigne otroka in prepozna v njem luč, ki je zasvetila vsemu svetu. S to lučjo naj bi svet postal svetlejši in bolj človeški.
Tako je lahko tudi za vsakega izmed nas Svečnica spodbuda, da prinašamo svetlobo in človeškost drug drugemu. Luč je simbol nekaj lepega, toplega prijetnega ... Na tem mestu lahko zaupamo, da smo luč in da nosimo to svetlobo v sebi. Mi si sami ne moremo prižgati te luči, prižge jo lahko plamen ljubezni nekoga, ki nas ima prezpogojno rad.
Zato ima prižiganje sveč in njihov blagoslov na ta dan, globok pomen. Ob soju sveče prepoznavam v sebi tisti del mojega srca, ki je prižgan z barvo topline, človeškosti in lepega ... in to lahko povzdignem in pokažem svetu. V tej svetlobi lahko gledamo svet v barvah, da se ne bi izgubljali in na življenje gledali samo črno-belo.
Liturgija pa svečnico imenije Darovanje v templju. Pri sveti maši se Jezus daruje, nas osvobaja nesmisla in strahu pred smrtjo. Nekateri vidijo v starčku Simeonu, ki povzdigne dete Jezusa, predpodobo duhovnika, ko po posvetilnih besedah dvigne in pokaže ljudstvu posvečeno hostijo.
Poimenovanje praznika kot darovanje v templju, pa nas vabi, da damo na voljo svoje življenje Kristusu in ob njem prižigamo in širimo Njegovo luč. Zato je to tudi dan posvečenega življenja. Skozi celo zgodovino človeštva so bili ljudje, ki so v sebi čutili, da se v celoti posvetijo Bogu ali kot rečemu v smislu praznika – da se darujejo Bogu. Danes je to oblika posvečenega življenja ali redovništvo. Možje in žene, ki so se tudi na zunaj posvetili in se darujejo Bogu, s tem se odrečejo poročenosti, osebni lastnini in so na voljo, se pravi svobodno izpolnjujejo to, kar Cerkev prepoznava za dobro in potrebno. To storijo z zavezo zaobljub.
Naj nas svečnica spodbudi, da v sebi najdemo tisto notranjo svetlobo, človeškost, toplino, ki bo ogrela kakšno premraženo srce okrog nas.
Pa lep dan želim, poln svetlobe človeškosti!
Po starem izročilu se božični čas končuje s praznikom svečnice. Spomnim se, da mi je stari oče pripovedoval, da je bil to včasih pomemben praznik, zlasti na podeželju, saj so na ta praznik hlapci in dekle nastopili svojo službo. Vzhodna cerkev imenuje ta dan praznik srečanja. Biblično gledano gre res za srečanje. Dva stara človeka (star človek v duhovnosti pomeni moder, poln življenjskih izkušenj in tako modrosti), srečata Marijo in Jožefa z otrokom. Simeon povzdigne otroka in prepozna v njem luč, ki je zasvetila vsemu svetu. S to lučjo naj bi svet postal svetlejši in bolj človeški.
Tako je lahko tudi za vsakega izmed nas Svečnica spodbuda, da prinašamo svetlobo in človeškost drug drugemu. Luč je simbol nekaj lepega, toplega prijetnega … Na tem mestu lahko zaupamo, da smo luč in da nosimo to svetlobo v sebi. Mi si sami ne moremo prižgati te luči, prižge jo lahko plamen ljubezni nekoga, ki nas ima prezpogojno rad.
Zato ima prižiganje sveč in njihov blagoslov na ta dan, globok pomen. Ob soju sveče prepoznavam v sebi tisti del mojega srca, ki je prižgan z barvo topline, človeškosti in lepega … in to lahko povzdignem in pokažem svetu. V tej svetlobi lahko gledamo svet v barvah, da se ne bi izgubljali in na življenje gledali samo črno-belo.
Liturgija pa svečnico imenije Darovanje v templju. Pri sveti maši se Jezus daruje, nas osvobaja nesmisla in strahu pred smrtjo. Nekateri vidijo v starčku Simeonu, ki povzdigne dete Jezusa, predpodobo duhovnika, ko po posvetilnih besedah dvigne in pokaže ljudstvu posvečeno hostijo.
Poimenovanje praznika kot darovanje v templju, pa nas vabi, da damo na voljo svoje življenje Kristusu in ob njem prižigamo in širimo Njegovo luč. Zato je to tudi dan posvečenega življenja. Skozi celo zgodovino človeštva so bili ljudje, ki so v sebi čutili, da se v celoti posvetijo Bogu ali kot rečemu v smislu praznika – da se darujejo Bogu. Danes je to oblika posvečenega življenja ali redovništvo. Možje in žene, ki so se tudi na zunaj posvetili in se darujejo Bogu, s tem se odrečejo poročenosti, osebni lastnini in so na voljo, se pravi svobodno izpolnjujejo to, kar Cerkev prepoznava za dobro in potrebno. To storijo z zavezo zaobljub.
Naj nas svečnica spodbudi, da v sebi najdemo tisto notranjo svetlobo, človeškost, toplino, ki bo ogrela kakšno premraženo srce okrog nas.
Pa lep dan želim, poln svetlobe človeškosti!
