Moja stara mama ni zelo stara, mlada pa tudi ne več. V zadnjem letu se je v njenem življenju veliko spremenilo. Do nedavna je zase skrbela sama, zdaj pa je spoznala in uvidela, da bo morala v dom za starejše. Sklepi na rokah je ne ubogajo in tudi hodi lahko le še s težavo. Svojemu sinu in nam vnukom ne želi biti v breme. Zaveda se, da ima tudi vsak od nas svoje življenje in svoje obveznosti.
Začeli smo z iskanjem doma, ki bi ji ustrezal, in pri tem upoštevali njene želje. Ni trajalo dolgo in dobila je prostor v domu blizu kraja, kjer je preživela večji del svojega življenja. V sobi je še s tremi starejšimi ženskami.
Na začetku smo jo pogosteje obiskovali. Zdaj jo obiščemo enkrat ali dvakrat na teden. Na red in urnik v domu se je že navadila, a težje je sprejeti svojo starost in z njo lastno nemoč. Brez večjih težav je sprejela, da tudi na stranišče ne bo mogla več sama. Ne pritožuje se in ne jamra, le tu in tam potoži, da jo je gibljivost v prstih na rokah malodane povsem zapustila. Zato tudi s hoduljo, na katero se mora opirati, ne more več hoditi ali pa le z velikim naporom.
Toda opazili smo, da se je nekaj pri njej spremenilo. Prej se ni veliko smejala. Tudi sicer ni imela lahkega življenja. Poleg skrbi za družino je leta in leta trdo delala na prostranih njivah s hmeljem v Savinjski dolini. Na zadnjo pot ni pospremila samo svojega moža, ampak tudi svojo hčerko v najlepših letih. Toda kljub življenjskim udarcem se zdaj tu in tam pošali, in to predvsem na svoj račun. Zadnjič, lepega poletnega popoldneva, smo jo obiskali in na vozičku peljali v bar zraven doma, kjer je naročila kavo. Ko so ji kavo postregli, jo je poskusila, malo nakremžila obraz in rekla: »Uh, grenka je, a kaj je to zame, ko imam pa tako sladko življenje«. Iz srca smo se nasmejali.
Izkušnja starejših nas uči, da starosti in lastne nemoči ni lahko sprejeti, toda če ju človek začini s ščepcem humorja, je tudi starost lahko lepa – četudi le za nekaj trenutkov.

Moja stara mama ni zelo stara, mlada pa tudi ne več. V zadnjem letu se je v njenem življenju veliko spremenilo. Do nedavna je zase skrbela sama, zdaj pa je spoznala in uvidela, da bo morala v dom za starejše. Sklepi na rokah je ne ubogajo in tudi hodi lahko le še s težavo. Svojemu sinu in nam vnukom ne želi biti v breme. Zaveda se, da ima tudi vsak od nas svoje življenje in svoje obveznosti.

Začeli smo z iskanjem doma, ki bi ji ustrezal, in pri tem upoštevali njene želje. Ni trajalo dolgo in dobila je prostor v domu blizu kraja, kjer je preživela večji del svojega življenja. V sobi je še s tremi starejšimi ženskami.

Na začetku smo jo pogosteje obiskovali. Zdaj jo obiščemo enkrat ali dvakrat na teden. Na red in urnik v domu se je že navadila, a težje je sprejeti svojo starost in z njo lastno nemoč. Brez večjih težav je sprejela, da tudi na stranišče ne bo mogla več sama. Ne pritožuje se in ne jamra, le tu in tam potoži, da jo je gibljivost v prstih na rokah malodane povsem zapustila. Zato tudi s hoduljo, na katero se mora opirati, ne more več hoditi ali pa le z velikim naporom.

Toda opazili smo, da se je nekaj pri njej spremenilo. Prej se ni veliko smejala. Tudi sicer ni imela lahkega življenja. Poleg skrbi za družino je leta in leta trdo delala na prostranih njivah s hmeljem v Savinjski dolini. Na zadnjo pot ni pospremila samo svojega moža, ampak tudi svojo hčerko v najlepših letih. Toda kljub življenjskim udarcem se zdaj tu in tam pošali, in to predvsem na svoj račun. Zadnjič, lepega poletnega popoldneva, smo jo obiskali in na vozičku peljali v bar zraven doma, kjer je naročila kavo. Ko so ji kavo postregli, jo je poskusila, malo nakremžila obraz in rekla: »Uh, grenka je, a kaj je to zame, ko imam pa tako sladko življenje«. Iz srca smo se nasmejali.

Izkušnja starejših nas uči, da starosti in lastne nemoči ni lahko sprejeti, toda če ju  človek začini s ščepcem humorja, je tudi starost lahko lepa – četudi le za nekaj trenutkov.

Robert Kralj