Srednja generacija, mlajša pa še toliko manj ve, kakšna ihta je po vojni prijela nekatere ljudi, da so vse križem razbijali križe. V tistem času je zdaj že pokojni pesnik zapisal: Križev se ne sme razbiti, križi morajo sami segniti. Izrek je dvoplasten, pomeni fizični ali pa idejni konec dogajanja. Slednje se (še) ni zgodilo, prvo tudi ne. Kljub vsemu še velja čudenje tudi enega od naših poetov: Kdor je hodil po dolini soški, milost božja, kaj je znamenj tam. Tujci se čudijo tudi našim cerkvicam po gričkih.
Križi, kapelice, cerkve, svete podobe so zunanje znamenje globljih sporočil, starejših od njih samih. Sodijo na področje kulturne dediščine. Toda ne dosti drugače kot križem se je dolgo dogajalo s starimi hišami, starim pohištvom in drugo opremo. Obenem se je pa marsikdo trudil kaj od tega oteti in odkupiti. A je kak moderni razsvetljenec znal reči le to, naj mu naredi veselje in brž pobere staro kramo. Vedno se rada ozrem na hišo, ki si jo je s »staro kramo« znanec spoštljivo prenovil od strehe navzdol in navznoter.
Dediščina? Koliko nam je v splošnem mar zanjo? Če je povsem odložena v muzeje, se iz nje ne da črpati moči za vsak dan. Če se je sramujemo, zapademo duhovni pohabi. Ko je današnjemu tako imenovanemu izobražencu nerodno povedati, da ima na rodovnem deblu nepismene sorodnike, si na tihem mislim, ali sam zmore napisati eno stran besedila brez napake.
Radi govorimo o dedni zasnovi in se z njo tudi opravičujemo, češ ne morem si kaj, to sem podedoval, stric je bil še hujši od mene. Tudi ponosni smo na kakega prednika in se zadovoljno primerjamo z njim. Da bi pa posnemali rodovno izročilo čaščenja, dobrodelnosti, dosledne poštenosti, se nam ne zdi skladno s sodobnim dojemanjem navad in potreb. Joj, ko bi naša babi ne težila s tem angelom varuhom! »Ko jaz pomagam mamici,« mi je pred časom razložil prvošolček, »ni vesel Jezus, kot si ti rekla. Vesela je mamica, je rekel oči.«
Sprašujem se, kaj nas oblikuje, čigavi smo. Koliko nam pomenijo starosvetnosti? Novína raznese stare mehove. Boljše je pa staro vino, pravi sveta knjiga.

Srednja generacija, mlajša pa še toliko manj ve, kakšna ihta je po vojni prijela nekatere ljudi, da so vse križem razbijali križe. V tistem času je zdaj že pokojni pesnik zapisal: Križev se ne sme razbiti, križi morajo sami segniti. Izrek je dvoplasten, pomeni fizični ali pa idejni konec dogajanja. Slednje se (še) ni zgodilo, prvo tudi ne. Kljub vsemu še  velja čudenje tudi enega od naših poetov: Kdor je hodil po dolini soški, milost božja, kaj je znamenj tam. Tujci se čudijo tudi našim cerkvicam po gričkih.

Križi, kapelice, cerkve, svete podobe so zunanje znamenje globljih sporočil, starejših od njih samih.  Sodijo na področje kulturne dediščine. Toda ne dosti drugače kot križem se je dolgo dogajalo s starimi hišami, starim pohištvom in drugo opremo. Obenem se je pa marsikdo trudil kaj od tega oteti in odkupiti. A je kak moderni razsvetljenec znal reči le to, naj mu naredi veselje in brž pobere staro kramo. Vedno se rada ozrem na hišo, ki si jo je s »staro kramo«  znanec spoštljivo prenovil od strehe navzdol in navznoter.

Dediščina? Koliko nam je v splošnem mar zanjo? Če je povsem odložena v muzeje, se iz nje ne  da  črpati moči za vsak dan. Če se je sramujemo,  zapademo  duhovni pohabi. Ko je današnjemu tako imenovanemu izobražencu nerodno povedati, da ima na rodovnem deblu nepismene sorodnike, si na tihem mislim, ali sam zmore napisati eno stran besedila brez napake.

Radi govorimo o dedni zasnovi in se z njo tudi opravičujemo, češ ne morem si kaj, to sem podedoval, stric je bil še hujši od mene. Tudi ponosni smo na kakega prednika in se zadovoljno primerjamo z njim. Da bi pa posnemali rodovno  izročilo  čaščenja, dobrodelnosti, dosledne poštenosti, se nam ne zdi skladno s sodobnim dojemanjem navad in potreb.  Joj, ko bi naša babi ne težila s tem angelom varuhom! »Ko jaz pomagam mamici,« mi je pred časom razložil prvošolček, »ni vesel Jezus, kot si ti rekla. Vesela je mamica, je rekel oči.«

Sprašujem se, kaj nas oblikuje, čigavi smo. Koliko nam pomenijo starosvetnosti?  Novína raznese stare mehove. Boljše je pa staro vino, pravi sveta knjiga.

Berta Golob