Spoštovani, te dni sem obiskal svojega prijatelja, ki leži na onkološkem oddelku. Držalo me je, da bi dal Bogu klofuto, ker sem mu potihoma očital spodrsljaj. Pomislil sem: »Bog, ni čudno, da imaš tako malo prijateljev, ko vendar z nami tako postopaš!« Priznam, da se grem z njim večkrat rokoborbo v ringu svojega srca, kot je zapisal Dostojevski: »Vrag se z Bogom bojuje, bojišče pa so človeška srca.« Težko verjamem v zgodbo o zlodeju, ki da je kriv za vse hudo. Takoj se vprašam, zakaj Bog njegovega divjaškega pohoda ne prepreči? Zato večkrat strelne topove obračam proti Bogu in mu vračam vstopnico, ker je predraga za moj žep.
Zdi se mi, da sem sredi trpljenja podoben Sizifu iz grške mitologije, ki je moral za kazen valiti ogromno skalo na vrh hriba. Vsakič, ko jo je pririnil skoraj na vrh, pa mu je ušla in se skotalila nazaj … in tako célo večnost. Odrešitev vidim v tem, da bi obupani Sizif raje skalo nežno objel in ji rekel: »Imam te rad. Moja si.« Ali ne bi raje trpljenja nežno objel tudi jaz in mu rekel: »Imam te rad. Moje si.« Kajti trpljenje nima samo negativne vloge. Človek je ustvarjen tako, da trpljenje, ki ga je preživel, celo vzljubi. (Viktor Frankl) Trpljenje je edini vzrok največjega spoznanja, zato gorje tistim, ki niso doživeli ničesar trpkega in težkega. V njihovem življenju se ne bo nič spremenilo in tudi oni se ne bodo spremenili.
Brez trpljenja bi človeku manjkalo najbolj bistveno, smisel. Zato nas Dostojevski sprašuje: »Kaj je boljše – ali poceni sreča ali pa vzvišeno trpljenje?« Pri tem pa se boji nečesa; da ne bi bil vreden svojih muk. Življenje je več kot nekaj; je vedno priložnost za nekaj. Tako Frankl kot zdravnik ugotavlja, da je trpeči bolnik na nek način vedno višje od zdravnika, kajti medtem ko zdravnik zgublja bitko, ko odpove v fizičnem smislu, bolnik zmaguje v metafizičnem smislu. Frankl, ki je preživel strahote holokavsta nacističnega taborišča smrti, pravi, da življenje ne dobi zadnjega smisla samo s smrtjo, ampak tudi v smrti. On dokazuje, da nas takšna napetost ohranja in drži, ker se v trpljenju skriva moralni dosežek. Zato je večji dosežek, če nekdo živi z neozdravljivo boleznijo, a kljub temu ostane pogumen, kot kak drug herojski pogum.
Poti zrelosti so tlakovane s stiskami. Sladki Božji blagoslovi tečejo iz grenkega keliha trpljenja. Zato lahko vidimo nebesa tudi skozi najdebelejše oblake. Vse ima svojo lepoto, tudi trpljenje, a vsak tega ne vidi. (Konfucij)

Spoštovani, te dni sem obiskal svojega prijatelja, ki leži na onkološkem oddelku. Držalo me je, da bi dal Bogu klofuto, ker sem mu potihoma očital spodrsljaj. Pomislil sem: »Bog, ni čudno, da imaš tako malo prijateljev, ko vendar z nami tako postopaš!« Priznam, da se grem z njim večkrat rokoborbo v ringu svojega srca, kot je zapisal Dostojevski: »Vrag se z Bogom bojuje, bojišče pa so človeška srca.« Težko verjamem v zgodbo o zlodeju, ki da je kriv za vse hudo. Takoj se vprašam, zakaj Bog njegovega divjaškega pohoda ne prepreči? Zato večkrat strelne topove obračam proti Bogu in mu vračam vstopnico, ker je predraga za moj žep.

Zdi se mi, da sem sredi trpljenja podoben Sizifu iz grške mitologije, ki je moral za kazen valiti ogromno skalo na vrh hriba. Vsakič, ko jo je pririnil skoraj na vrh, pa mu je ušla in se skotalila nazaj … in tako célo večnost. Odrešitev vidim v tem, da bi obupani Sizif raje skalo nežno objel in ji rekel: »Imam te rad. Moja si.« Ali ne bi raje trpljenja nežno objel tudi jaz in mu rekel: »Imam te rad. Moje si.« Kajti trpljenje nima samo negativne vloge. Človek je ustvarjen tako, da trpljenje, ki ga je preživel, celo vzljubi. (Viktor Frankl) Trpljenje je edini vzrok največjega spoznanja, zato gorje tistim, ki niso doživeli ničesar trpkega in težkega. V njihovem življenju se ne bo nič spremenilo in tudi oni se ne bodo spremenili.

Brez trpljenja bi človeku manjkalo najbolj bistveno, smisel. Zato nas Dostojevski sprašuje: »Kaj je boljše – ali poceni sreča ali pa vzvišeno trpljenje?« Pri tem pa se boji nečesa; da ne bi bil vreden svojih muk. Življenje je več kot nekaj; je vedno priložnost za nekaj. Tako Frankl kot zdravnik ugotavlja, da je trpeči bolnik na nek način vedno višje od zdravnika, kajti medtem ko zdravnik zgublja bitko, ko odpove v fizičnem smislu, bolnik zmaguje v metafizičnem smislu. Frankl, ki je preživel strahote holokavsta nacističnega taborišča smrti, pravi, da življenje ne dobi zadnjega smisla samo s smrtjo, ampak tudi v smrti. On dokazuje, da nas takšna napetost ohranja in drži, ker se v trpljenju skriva moralni dosežek. Zato je večji dosežek, če nekdo živi z neozdravljivo boleznijo, a kljub temu ostane pogumen, kot kak drug herojski pogum.

Poti zrelosti so tlakovane s stiskami. Sladki Božji blagoslovi tečejo iz grenkega keliha trpljenja. Zato lahko vidimo nebesa tudi skozi najdebelejše oblake. Vse ima svojo lepoto, tudi trpljenje, a vsak tega ne vidi. (Konfucij)

 

Daniel Brkič