Cenjeni poslušalci in poslušalke, mogoče ste ravno ta trenutek v odhajanju ali pa si obuvate čevlje, ki vas bodo ponesli v nov dan. Verjetno si težko predstavljate, da bi se dandanes bosi odpravili v šolo, službo, na sprehod, obisk k ostarelim staršem.
Tako najstarejša ohranjena obuvala na svetu kot današnji čevlji, so vseskozi varovala človeška stopala pred ostrim kamenjem in trnjem ter pred ekstremnimi temperaturami. Dandanes le še redko kdo posnema tekače v antični Grčiji, ki so menili, da je veliko bolje teči bos, tako kot je tekel tudi Filipid, prvi maratonec.
Čevlji oziroma obuvalo so svoje mesto našli tudi v knjigi vseh knjig – v svetem pismu. V Amosovem četrtem videnju o Košari zrelega sadja, srečamo goljufive trgovce, ki naj bi za par čevljev kupili ubožca.
V Visoki pesmi zaročenec takole opiše lepoto svoje zaročenke: »Kako lepe so tvoje noge v sandalah, knežja hči«! Lepota sandalov predrzne svetopisemske Judite je celo premagala mogočnega Asirca, sovražnika njenega ljudstva.
Čevlje je nekajkrat na slikarsko platno ujel tudi eden izmed največjih nizozemskih slikarjev po Rembrandtu Vincent van Gogh. Na podeželju pa so na podstrešjih hranili čeveljce otrok kot spomin na prve korake, ki so jih naredili ter z njimi zakorakali v svet. Nemalokrat je par čeveljcev nosilo več bratcev in sestric.
Janez Krstnik pa je napovedal Jezusovo javno delovanje z besedami: Jaz vas krščujem v vodi
za spreobrnjenje; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu nosil sandale. On vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju.
Svoje mesto je čevelj našel tudi v številnih slovenskih in tujih pregovorih. – Vsak najbolje ve, kje ga čevelj tišči. – je samo eden izmed njih. Omenjeni pregovor naj bi izhajal iz enega izmed del grškega filozofa Plutarha. V njem neki Rimljan na vprašanje, zakaj se je ločil od svoje žene, saj je vendar tako krepostna in lepa, odgovarja z besedami: Ta čevelj je tudi videti lep in nov, toda nihče razen mene ne ve, kje me tišči.
Čevlji pa niso bili tuji tudi našemu največjemu pesniku med pesniki Prešernu, ki je na koncu soneta Apel in čevljar napisal: »Le čevlje sodi naj Kopitar.«
Ste kdaj razmišljali, kakšni so vaši čevlji? Udobni, vas pogosto žulijo? Kakšne so sledi, ki jih puščajo?
Hvala Bogu, moji čevlji, s katerimi hodim po poti življenja, so utrdili moje podplate. Velikokrat pustili tudi kakšen žulj, pa ne zato, ker bi vstopila v prevelike čevlje.
Cenjeni poslušalci in poslušalke, upam, da ste danes vstopili v prave čevlje. Predvsem pa ne sodite človeka, dokler ne boste prehodili deset milj v njegovih mokasinih.

 Cenjeni poslušalci in poslušalke, mogoče ste ravno ta trenutek v odhajanju ali pa si obuvate čevlje, ki vas bodo ponesli v nov dan. Verjetno si težko predstavljate, da bi se dandanes bosi odpravili v šolo, službo, na sprehod, obisk k ostarelim staršem.

Tako najstarejša ohranjena obuvala na svetu kot današnji čevlji, so vseskozi varovala človeška stopala pred ostrim kamenjem in trnjem ter pred ekstremnimi temperaturami. Dandanes le še redko kdo posnema tekače v antični Grčiji, ki so menili, da je veliko bolje teči bos, tako kot je tekel tudi Filipid, prvi maratonec.

Čevlji oziroma obuvalo so svoje mesto našli tudi v knjigi vseh knjig – v svetem pismu. V Amosovem četrtem videnju o Košari zrelega sadja, srečamo goljufive trgovce, ki naj bi za par čevljev kupili ubožca.

V Visoki pesmi zaročenec takole opiše lepoto svoje zaročenke: »Kako lepe so tvoje noge v sandalah, knežja hči«! Lepota sandalov predrzne svetopisemske Judite je celo premagala mogočnega Asirca, sovražnika njenega ljudstva.

Čevlje je nekajkrat na slikarsko platno ujel tudi eden izmed največjih nizozemskih slikarjev po Rembrandtu Vincent van Gogh. Na podeželju pa so na podstrešjih hranili čeveljce otrok kot spomin na prve korake, ki so jih naredili ter z njimi zakorakali v svet. Nemalokrat je par čeveljcev nosilo več bratcev in sestric.

Janez Krstnik pa je napovedal Jezusovo javno delovanje z besedami: Jaz vas krščujem v vodi

za spreobrnjenje; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu nosil sandale. On vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju.

Svoje mesto je čevelj našel tudi v številnih slovenskih in tujih pregovorih. – Vsak najbolje ve, kje ga čevelj tišči. – je samo eden izmed njih. Omenjeni pregovor naj bi izhajal iz enega izmed del grškega filozofa Plutarha. V njem neki Rimljan na vprašanje, zakaj se je ločil od svoje žene, saj je vendar tako krepostna in lepa, odgovarja z besedami: Ta čevelj je tudi videti lep in nov, toda nihče razen mene ne ve, kje me tišči.

Čevlji pa niso bili tuji tudi našemu največjemu pesniku med pesniki Prešernu, ki je na koncu soneta Apel in čevljar napisal: »Le čevlje sodi naj Kopitar.«

Ste kdaj razmišljali, kakšni so vaši čevlji? Udobni, vas pogosto žulijo? Kakšne so sledi, ki jih puščajo?

Hvala Bogu, moji čevlji, s katerimi hodim po poti življenja, so utrdili moje podplate. Velikokrat pustili tudi kakšen žulj, pa ne zato, ker bi vstopila v prevelike čevlje.

Cenjeni poslušalci in poslušalke, upam, da ste danes vstopili v prave čevlje. Predvsem pa ne sodite človeka, dokler ne boste prehodili deset milj v njegovih mokasinih.

Alenka Veber