Papež Frančišek je nekoč takole nagovoril družine: »Če se še tako prepirate in če morda celo krožniki letijo po kuhinji, nikoli na končajte dneva, ne da bi se spravili in pobotali med seboj. Nikoli!«
Sprava med ljudmi je eden najlepših in najbolj osrečujočih dogodkov. Sad sprave je edinost, soglasje, harmonija. Danes začenjamo kristjani Teden molitve za edinost, ki je le druga beseda za spravo. Žalostno dejstvo je, da smo kristjani že stoletja med seboj razdeljeni. Verujemo v istega Jezusa Kristusa kot Božjega Sina in Odrešenika, a pripadamo različnim krščanskim cerkvam, ki so se med seboj odtujile in živijo vsaka svoje življenje. Nekaterim se zdi ta raznoličnost krščanstva hvalevredna, vendar vemo, da Kristusov načrt ni bil takšen. On je ob slovesu od učencev molil: »Oče, daj, da bodo ti, ki vame verujejo, eno, kakor sva midva eno.«
Če papež pravi, da se mora družina vsak dan sproti spraviti, koliko bolj to velja tudi za kristjane. Geslo letošnjih molitev in srečanj podčrtuje še en vidik sprave. Glasi se takole: »Kristusova ljubezen nas priganja,« nas zavezuje, da se spravimo. Jezusovo delo na zemlji je bilo sprava, ki je samo druga beseda za odrešenje. Po Kristusu nas je Bog spravil s seboj in tudi nam dal službo sprave, piše apostol Pavel. Kako je to napravil? Z odpuščanjem in trpljenjem. Sprava ni zastonj, niti poceni. Pot sprave je dolga in naporna in vključuje tudi bolečino.
Eden velikih duhovnih svetilnikov dvajsetega stoletja je bil brat Roger Schutz, ustanovitelj taizéjske meniške ekumenske skupnosti. Vasica Taizé v francoski Burgundiji že petdeset let priteguje milijone mladih ljudi, ker izžareva in oznanja eno samo sporočilo: sprava. Brat Roger je v pravila meniške skupnosti zapisal: »Nikoli se ne sprijazni s pohujšanjem razdeljenosti med kristjani.« Mladim je govoril o Bogu ljubezni in usmiljenja. Rad je ponavljal besede sv. Avguština: »Ljubi in povej to s svojim življenjem.«V cerkvi sprave, ki je kot velik šotor sredi šotorišča, mladi z vsega sveta molijo in pojejo skupaj z menihi, ki prihajajo izmed protestantov, anglikancev in katoličanov. Hočejo biti majhno, vidno znamenje sprave. A tudi brat Roger, človek, ki je utelešal sámo dobroto, nežnost, krotkost in nenasilje, je moral umreti nasilne smrti.
Privoščimo danes sočloveku besedico odpuščanja. Odločimo se za gesto, ki bo rodila spravo. Sveto pismo namreč pravi: »Naj sonce ne zaide nad tvojo jezo in prepirom.«
Papež Frančišek je nekoč takole nagovoril družine: »Če se še tako prepirate in če morda celo krožniki letijo po kuhinji, nikoli na končajte dneva, ne da bi se spravili in pobotali med seboj. Nikoli!«
Sprava med ljudmi je eden najlepših in najbolj osrečujočih dogodkov. Sad sprave je edinost, soglasje, harmonija. Danes začenjamo kristjani Teden molitve za edinost, ki je le druga beseda za spravo. Žalostno dejstvo je, da smo kristjani že stoletja med seboj razdeljeni. Verujemo v istega Jezusa Kristusa kot Božjega Sina in Odrešenika, a pripadamo različnim krščanskim cerkvam, ki so se med seboj odtujile in živijo vsaka svoje življenje. Nekaterim se zdi ta raznoličnost krščanstva hvalevredna, vendar vemo, da Kristusov načrt ni bil takšen. On je ob slovesu od učencev molil: »Oče, daj, da bodo ti, ki vame verujejo, eno, kakor sva midva eno.«
Če papež pravi, da se mora družina vsak dan sproti spraviti, koliko bolj to velja tudi za kristjane. Geslo letošnjih molitev in srečanj podčrtuje še en vidik sprave. Glasi se takole: »Kristusova ljubezen nas priganja,« nas zavezuje, da se spravimo. Jezusovo delo na zemlji je bilo sprava, ki je samo druga beseda za odrešenje. Po Kristusu nas je Bog spravil s seboj in tudi nam dal službo sprave, piše apostol Pavel. Kako je to napravil? Z odpuščanjem in trpljenjem. Sprava ni zastonj, niti poceni. Pot sprave je dolga in naporna in vključuje tudi bolečino.
Eden velikih duhovnih svetilnikov dvajsetega stoletja je bil brat Roger Schutz, ustanovitelj taizéjske meniške ekumenske skupnosti. Vasica Taizé v francoski Burgundiji že petdeset let priteguje milijone mladih ljudi, ker izžareva in oznanja eno samo sporočilo: sprava. Brat Roger je v pravila meniške skupnosti zapisal: »Nikoli se ne sprijazni s pohujšanjem razdeljenosti med kristjani.« Mladim je govoril o Bogu ljubezni in usmiljenja. Rad je ponavljal besede sv. Avguština: »Ljubi in povej to s svojim življenjem.«V cerkvi sprave, ki je kot velik šotor sredi šotorišča, mladi z vsega sveta molijo in pojejo skupaj z menihi, ki prihajajo izmed protestantov, anglikancev in katoličanov. Hočejo biti majhno, vidno znamenje sprave. A tudi brat Roger, človek, ki je utelešal sámo dobroto, nežnost, krotkost in nenasilje, je moral umreti nasilne smrti.
Privoščimo danes sočloveku besedico odpuščanja. Odločimo se za gesto, ki bo rodila spravo. Sveto pismo namreč pravi: »Naj sonce ne zaide nad tvojo jezo in prepirom.«
