Telo imamo za nekaj tako samoumevnega, da o njem običajno ne razmišljamo. Zavemo se ga šele tedaj, ko nas na njem kaj boli. Današnja družba zelo poudarja vse, kar je telesnega. Prav tako nam ne prizanaša s podobami bolj ali manj razgaljenih teles. Telo naravnost poveličuje. Hkrati pa telo ostaja nekaj skrivnostnega. Jaz sem telo, brez njega me ni, ne obstajam. Tudi drugi človek mi je dostopen samo v konkretnosti telesa.
Vse, kar živim, doživljam in čutim, se dogaja v telesu in prek njega. Moje telo korenini v življenju, ki se daje. Zastonjsko in nezasluženo. Skrivnostno mi priteka iz skritega Vira. Ali lahko kaj povem o tem Viru? Filozofi bi lahko o njem dolgo in veliko govorili. Toda če bi mu zares prisluhnili, bi slej ko prej morali umolkniti. Začudili bi se nad tem Virom življenja, iz katerega ga tudi sami prejemajo.
Telo torej, moja oseba, jaz sam z vsem svojim bitjem sem zakoreninjen v Življenju. Stara slovenska beseda za telo je »živôt«. V njej odzvanja koren besed »živ, živeti«. Pomeni pa tudi življenje. Se pravi telo je živo, v njem je življenje. Telo brez življenja je truplo.
Bodímo pozorni: pri vsaki sveti maši slišimo te Jezusove besede: »Vzemite in jejte od tega vsi. To je moje telo, ki se daje za vas«. V slovenščini živa in konkretna razsežnost telesa ne pride do izraza, v nemščini pa še danes duhovnik v Jezusovem imenu reče: »To je moj živôt, ki se daje za vas«. Pri evharistiji se nam torej ne daje umrljivo Jezusovo telo, temveč njegov »živôt«, Jezus kot živa oseba. Z njegovim telesom (živôtom) smo deležni njegovega življenja. Njegovo telo ali život pa ni več nekaj umrljivega, ampak razodeva polnost življenja v Očetovi ljubezni. In mi smo te Ljubezni, tega Življenja v Očetu deležni po krstu. To Življenje zdaj po Kristusovem telesu pronica v naše telo, v našo osebo in jo dela živo za večno življenje; zato naše telo – to je naša vera – tudi ob uri naše smrti ne bo postalo truplo, saj je vcepljeno v Očetovo ljubezen, ki nikoli ne mine.
Telo imamo za nekaj tako samoumevnega, da o njem običajno ne razmišljamo. Zavemo se ga šele tedaj, ko nas na njem kaj boli. Današnja družba zelo poudarja vse, kar je telesnega. Prav tako nam ne prizanaša s podobami bolj ali manj razgaljenih teles. Telo naravnost poveličuje. Hkrati pa telo ostaja nekaj skrivnostnega. Jaz sem telo, brez njega me ni, ne obstajam. Tudi drugi človek mi je dostopen samo v konkretnosti telesa.
Vse, kar živim, doživljam in čutim, se dogaja v telesu in prek njega. Moje telo korenini v življenju, ki se daje. Zastonjsko in nezasluženo. Skrivnostno mi priteka iz skritega Vira. Ali lahko kaj povem o tem Viru? Filozofi bi lahko o njem dolgo in veliko govorili. Toda če bi mu zares prisluhnili, bi slej ko prej morali umolkniti. Začudili bi se nad tem Virom življenja, iz katerega ga tudi sami prejemajo.
Telo torej, moja oseba, jaz sam z vsem svojim bitjem sem zakoreninjen v Življenju. Stara slovenska beseda za telo je »živôt«. V njej odzvanja koren besed »živ, živeti«. Pomeni pa tudi življenje. Se pravi telo je živo, v njem je življenje. Telo brez življenja je truplo.
Bodímo pozorni: pri vsaki sveti maši slišimo te Jezusove besede: »Vzemite in jejte od tega vsi. To je moje telo, ki se daje za vas«. V slovenščini živa in konkretna razsežnost telesa ne pride do izraza, v nemščini pa še danes duhovnik v Jezusovem imenu reče: »To je moj živôt, ki se daje za vas«. Pri evharistiji se nam torej ne daje umrljivo Jezusovo telo, temveč njegov »živôt«, Jezus kot živa oseba. Z njegovim telesom (živôtom) smo deležni njegovega življenja. Njegovo telo ali život pa ni več nekaj umrljivega, ampak razodeva polnost življenja v Očetovi ljubezni. In mi smo te Ljubezni, tega Življenja v Očetu deležni po krstu. To Življenje zdaj po Kristusovem telesu pronica v naše telo, v našo osebo in jo dela živo za večno življenje; zato naše telo – to je naša vera – tudi ob uri naše smrti ne bo postalo truplo, saj je vcepljeno v Očetovo ljubezen, ki nikoli ne mine.
