Janko Samsa izhaja iz košanske doline, iz številne družine, v kateri so bile doma različne stare domače obrti, kot so mizarstvo, kolarstvo, kovaštvo, nekaj pa je bilo tudi glasbenikov in gostilničarjev. Čeprav je izučen elektronik, sta mu mizarstvo in kovaštvo zelo blizu. Življenjska pot ga je zanesla na Kras. Delati je začel v nekdanji Iskri, nadaljeval pa na železnici. Prav poklic strojevodje je v njem še izostril čut za doslednost in natančnost. Tako se je preplet čuta za ohranjanje etnoloških vrednot, raziskovalne žilice in rokodelske spretnosti, oplemenitene z železniško natančnostjo, sprevrgel v posebno na Slovenskem redko dejavnost – pomanjšavo kmečkih in furmanskih voz, ročnih vozičkov, vinskih preš in drugih pripomočkov. Janko Samsa je gost oddaje Razkošje v glavi, njen avtor pa je Milan Trobič.

Malo drugače

Tokrat ne bomo objavili povzetkov oddaje, saj vas vabimo, da ji prisluhnete. Tokrat objavljamo, kaj je o sebi zapisal sam Janko Janko Samsa, in kaj etnolog dr. Janez Bogataj.   Najprej zapis Janka Samse:

" Rojen 19.10.1949 v Stari Sušici v košanski dolini. Kmalu za tem so nam na papirjih zamenjali vas tako, da sem prebival v Neverkah, pa čeprav v isti hiši. Osnovno šolo sem obiskoval v Košani in na Pivki, poklicno šolo v Ljubljani ter postal RTV mehanik. Nekaj let sem poslušal radijske oscilacije v sežanski ISKRI, nato pa so me materialne stiske pripeljale na železnico. Dve leti šole in treniranja je bilo potrebno, da sem postal strojevodja. Zatem pa petnajst let službe podnevi in ponoči ter družina in hiša. Taka aktivnost se je nehote ustavila in glej ga zlomka, ostal je čas tudi za hobije.

Obdelovanje lesa sem občudoval še iz otroških let in to me je pripeljalo do tega hobija, katerega želim predstaviti. Človeku ostanejo najbolj v spominu stvari, ki so se dogajale v naših mladih letih. Vozovi šinarji so bili takrat na kmetiji skorajda edino prevozno sredstvo. Čas pa je tudi pri tem naredil svoje. Vozovi so začeli dobivati gumijevo “obuvalo“, s tem pa izgubili vsaj polovico svoje preteklosti.

Ne vem zakaj, vendar je voz šinar pustil v meni močan vtis in težko gledam, kako zadnji razpadajo. Zaradi tega že lahko rečemo, da je voz že stvar naših prednikov. Z namenom, da bi se to le ohranilo, pa čeprav v malo drugačni obliki, sem se lotil izdelave miniatur - kopij, zelo starih ali pa za določene namene izdelanih voz. Lahko so pa tudi skoraj enaki vozovi, ki pa so bili različno prirejeni v določenem okolju.

Pri iskanju tega mojega ‘gradbenega” materiala, sem srečal g. Borisa Blažka, oblikovalca v Goriškem muzeju. Prav on, ki skrbi za te prave primerke, me je podkuril, da sem se lotil dela z večjo vnemo. Starih vozov šinarjev ne najdemo niti dveh enakih. Vsi so bili ročno delo kolarja (bognarja) in kovača, torej bili so unikatni izdelki, čeprav so, ko jih od daleč na hitro pogledamo, enaki. Velika razlika je bila v dodatkih na vozu. Ravno ti dodatki so pogojevali namembnost vozila. Samo oblikovanje lesa in predvsem kovačijo, pa je bilo v veliki meri odvisno od sposobnosti mojstra in seveda tudi od naročnikovega mošnjička. Moje miniature so tako tudi unikat -  kopija pravih, v razmerju 1:7.

Ena od Blažkovih idej je bilo tudi ureditev albuma ali brošure s slikami in opisi, kako sploh nastaja taka miniatura. Ideja je nastala ravno v času, ko sem se lotil izdelave „težkega furmanskega voza” iz Petrovega brda. Original je star preko 100 let. Namenjen je bil za prevoz gradbenega materiala pri gradnji bohinjske proge, nato pa za prevoz vina iz Vipave v Trst ali Ljubljano. Voz je med zahtevnejšimi za izdelavo."

Zbirka

Janko Samsa ima doma tudi manjši muzej, kjer ima razstavljenih 50 vozov in vinskih preš.

Pomanjšave velikega dogajanja

Prof. dr. Janez Bogataj, Filozofska fakulteta,Univerza v Ljubljani.

 "Če sem na začetku mojega pisanja nekoliko oseben, moram priznati, da sem bil zares vesel prvega srečanja z Jankom Samso. Pravzaprav je bilo to najprej srečanje z nekaterimi njegovimi izdelki, izvrstnimi pomanjšavami izbranih kmečkih in furmanskih (prevozniških) vozov in sani. Izredno skromno, tako kot je to značilno za vsakega vrhunskega mojstra, je svoje prve primere poslal na ocenjevanje strokovni komisiji za presojo izdelkov domačih in umetnostnih obrti, ki deluje pri Obrtni zbornici Slovenije. Moje in tudi presenečenje članov strokovne komisije je bilo popolno: vozovi in sani so bili izdelani tako, kot smo si ob poplavi raznih poskusov pomanjševanja na Slovenskem le v sanjah želeli. Pa ne le vozovi in sani, tudi njihovi tovori. Spominjam se nekega izdelovalca pomanjšav, ki mi je pred leti ob zavrnitvi pomanjšanega kozolca užaljeno odvrnil: Pa kaj vi mislite, ali naj pomanjšam še slamo na strehi!? Takega vprašanja ni zastavil Janko Samsa, saj mu je bilo od samega začetka popolnoma jasno, kakšne so zakonitosti, razsežnosti in omejitve pravega pomanjševanja. Odličnost njegovih izdelkov se je potem le še potrjevala na številnih razstavah v Sloveniji in tujini. V slednji je pomanjševanje določenih kulturnih sestavin in prvin (hiš, gospodarskih naprav, vozil, tudi naselij idr.) popolnoma utečena oblika ustvarjalnosti, ki ima svoje pomembno izobraževalno, informativno in še kakšno vlogo v muzejih, na razstavah, tudi v empiričnih raziskavah in meritvah na raznih inštitutih. Zbirka vozičkov, vozov in sani Janka Samse je začela naraščati. Vedno bolj se je iz svojega primarnega kraškega in širše primorskega okolja podajal na raziskovalna potovanja v druge slovenske pokrajine in odkrival paleto tipov, načinov in oblik. Sedaj pa je pred nami še njegova knjiga.

 

Knjiga »Vozovi in poti« posega na področje prometa in transporta, dveh med seboj povezanih, gospodarskih, družbenih in komunikacijskih dejavnosti, ki pokrivata razne načine osebnega, lokalnega prevažanja oseb, bremen in predmetov  kot tudi prevažanja na daljše razdalje z trgovskimi nameni in cilji. Knjiga daje najprej odgovor na vprašanje, zakaj so pomanjšani vozovi in sani Janka Samse tako odlični. Na njenih straneh je zbrano številno gradivo, ki ga je Samsa pridobival v času svojih raziskovanj. Ni le zbiral gradiva ampak je pogosto rekonstruiral naprave in načine s pomočjo nekaterih skromno  ohranjenih delov.

Samsa se je poglobil tudi v literaturo, zlasti zgodovinsko, etnološko in arheološko, tudi v nekatera domoznanska in ljubiteljska dela. Med slednja bi sicer lahko uvrstili tudi njegovo pisanje, vendar bi mu naredili kar veliko krivico, saj po svoji tehtnosti presega okvire, ki se pogosto zadovoljijo z opisi, povzemanji tudi dvomljivih, nestrokovnih sklepanj idr. Tako je  zgodovinsko razvojni del knjige sicer poljudno, vendar povsem primerno povzet in omogoča bralcu strnjen vpogled v prometno in transportno dogajanje na našem ozemlju. Posebna odlika Samsovega besedila je prav gotovo sam način pripovedi, kjer so povzeta strokovna spoznanja odlično povezana z lastnimi izkušnjami in opisovanji. Spoznamo, kakšna vprašanja so se mu postavljala v razmerju med posameznimi primeri in njihovo nadaljnjo pomanjšano rekonstrukcijo. To je še zlasti poučno pri starejših tipih vozil, kjer so mu bila na voljo le bolj ali manj stilizirana slikovna pričevanja (npr. pri vozu z vaške situle) ali deli najdb, ki so jih izkopali arheologi (npr. najstarejše kolo in hipotetično vozilo z Barja).

Pripoved začenja seveda s tistim, kar po navadi razpredajo vsi avtorji, ki se ukvarjajo z zgodovinskim razvojem vozov in vozil s kolesi. Namreč, od kdaj in zakaj prvo kolo? Na to vprašanje verjetno ne bomo nikoli dobili trdnega odgovora in bo ostalo pri hipotetičnih pripovedih, kar pa niti ni tako pomembno. To dokazuje tudi Samsova knjiga, saj se pravi njen pomen potrdi šele v poglavjih, kjer obravnava sistematični pregled vozov, sani in njihovih temeljnih ali celo posebnih načinov uporabe. Presenečeni ugotovimo, kaj vse je lahko zbralo marljivo in dosledno prizadevanje posameznika. Zlasti še ob dejstvu, da imamo kar nekaj ustanov, ki bi jim moralo biti to eno od njihovih temeljnih strokovnih in raziskovalnih prizadevanj. Vendar smo  sedaj lahko strokovno pomirjeni, saj imamo delo Janka Samse, ki ni pred nami le kot paleta zgodovinskih spominov ampak tudi kot opomin na pričevanje o pestri in raznoliki dejavnosti na osebni, krajevni, pokrajinski ali celo mednarodni ravni. Galeriji pomanjšav prometnih in transportnih sredstev v Samsovi hiši se torej pridružuje še knjižno delo ljubitelja, zbiralca, raziskovalca in ustvarjalca. V knjigi je tudi izjemno poglavje s slovarjem narečnih izrazov, ki zaokrožajo celovito zbiralno, raziskovalno in ustvarjalno prizadevanje Janka Samse. Njegovo delo, tako pomanjšave vozil, kot tudi njihova dokumentacija, raziskave in pričujoča knjiga, ne pomeni le svojevrstnega primera reševanja zgodovinskih spominov ampak opozarja k premisleku, kako bo Slovenija to izjemno delo tudi ohranila."

Novi izzivi

To so brez dvoma tudi makete najrazličnejših zgradb.

Družina

Kako pa na njegovo strast gleda družina? Vse kar dela mora biti v soglasju, če tega ni potem zadeve ne »štimajo«. Žena in tudi vsi otroci so ga vedno podpirali, sedaj mu stojijo bo strani že tudi vnuki. Otroci so recimo poskrbeli za vse kar se je nanašalo na računalniške zadeve. Hobi pa naj bo še tako pomemben ne sme biti na prvem mestu, če je se začne hiša podirati. Najprej je treba vse postoriti doma in šele nato pride na vrsto lastni hobi.

Od vozov do avtomobilov

Tudi to je velik izziv za mojstra Janka Samso.

 

 

 

 

Milan Trobič