Izjemna starodavna gradnja
Gradišča?
Gradišča so prazgodovinske naselbine utrjene s kamnitim obzidjem. Pri nas so se pojavila v bronasti dobi, okoli leta 1600 pr. n. št., doživela razcvet v železni dobi (nekje med 1000 in 500 pr. n. št.); in so stala na vzpetinah ali v nižinah. Pri nas najdemo gradišča zlasti na Krasu, v Posočju, Vipavski dolini, Istri pa tudi na Notranjskem in drugod po Sloveniji. V oddaji bomo spoznali eno naših najbolje ohranjenih gradišč - Debelo grižo, ki je v neposredni bližini Komna na Krasu. To gradišče je spodbudilo podjetnika Gorana Živca, da bi to lokacijo približal širšemu krogu obiskovalcev.
Značilnosti
Gradišča z monumentalnimi obzidji iz kamnitih teras in nasipov niso le kraška posebnost, saj jih najdemo tudi v Istri, ob hrvaškem primorju, v Hercegovini, Črni gori in tudi v Albaniji, skratka vzdolž celotne vzhodne jadranske obale, tam kjer je bil najpomembnejši gradbeni material apnenec. Pojav gradišč na tem obsežnem prostoru je predvsem posledica prostorske danosti in velikih družbenih sprememb, ki so se v Evropi pojavljale na prehodu iz tretjega v drugo tisočletje pr. n. št. in so bile bolj ali manj neposredno povezane z družbenoekonomskimi spremembami, ki so jih prinašali uvajanje metalurgije, širjenje kovinskih predmetov in neposredno s tem povezano intenzivno družbeno razslojevanje. Ne smemo izključiti večjih populacijskih premikov, ki so v takšnih okoliščinah še dodatno pospeševali graditve obrambnih arhitektur na strateških točkah v prostoru, ki so nadzorovale številne prehode in poti na Krasu. Te naselbine uvrščamo v tako imenovano kulturo kaštelirjev, pove Patricija Bratina konservatorka za arheološko dediščino Zavoda za varstvo kulturne dediščine, Organizacijska enota Nova Gorica (ZVKD OE Nova Gorica).
Patricija Bratina pravi, da se gradišča prilagajajo terenu. Strokovnjaki namreč menijo, da naj bi bila manjša naselja namenjena predvsem zavetju takratnih prebivalcev, medtem ko naj bi večja naselja varovala živino in druge dobrine skupnosti. O gradiščih na Krasu vemo zelo malo, saj sistematičnih raziskav ni bilo. Vse so vezane na manjše, predvsem gradbene posege. Kar vemo o gradiščih, je znano iz raziskav na Tržaškem, Goriškem krasu in v Istri, kjer so te lokacije bistveno bolj raziskane.
Kako dolgo so obstajala?
Patricija Bratina meni, da naj bi večino gradišč začeli graditi v bronasti dobi, trajala naj bi celotno železno dobo, vse do nastanka rimskih naselij v nižini. Marsikatero gradišče na Krasu so spet naselili v pozni antiki, nekje v 4. stoletju n. št. in pozneje v srednjem veku, nekatera pa so naseljena vse do današnjih dni. Taka so na primer Štanjel, Tomaj, Škocjansko gradišče.
Debela griža
»Pri nas v Volčjem Gradu se nahaja neka stara razvalina, katero mi vaščani imenujemo debela griža. Ta razvalina je na okroglo kakor kakšna grajščina. Tam se je že našlo vsakovrstne predmete: nože, vilice, sable, žlice, kosti in še celo nekak zlat voziček i. t. d. Veliko gospodov si je že ogledalo to razvalino in sploh vsaki je sodil o starih skritih rečeh …«
Tako so zapisali v časopisu Soča, 9. junija 1906, o enem od naših najbolje ohranjenih gradišč Debeli griži, ki leži v občini Komen na Krasu.
Za Debelo grižo je značilno, da je nižinsko gradišče, kar pomeni, da je nastalo na rahlo dvignjeni vzpetini. To je verjetno zaradi neke posebne funkcije, ki jo je imelo v prostoru. Debela griža je imela dodatno varovanje z globokimi vrtačami, ki jo obdajajo, in so bile vključene v varovanje obzidja. Preseneča dejstvo, da je gradišče zelo dobro ohranjeno in da poznejših posegov – od obdelave do poselitve – ni bilo. Zato sodi v sam vrh ohranjenosti arheoloških spomenikov Slovenije. Stroka jo že nekaj časa uvršča na seznam, ki ga pripravljajo za razglasitev gradišča za kulturni spomenik državnega pomena.
So tu bivali Japodi?
Goran Živec, ki ima enciklopedično znanje o gradiščih, pove, da so edini pisni viri o ljudeh, ki so domnevno živeli v teh gradiščih, antični zgodovinski viri.
Rim se je s temi ljudmi očitno kar precej ukvarjal. Daljše obdobje so bili trn v peti rimskega imperija.
Rimljani, pozneje pa tudi Carlo Marchesetti, so jih imenovali Japodi, čeprav je strokovna javnost precej negotova glede tega, kje so Japodi živeli. Glede na to, da so Rimljani napisali, da so se z njimi bojevali, ni dvoma o tem, da so živeli tu, meni Živec. Najbrž gre za skupino, ki je živela na širšem področju in ima, glede na ostanke, podobne kulturne značilnosti kot sosednji ljudstvi, Histri, ki so živeli južneje, in Karni, ki so živeli severneje. Bili so tudi sosedi Liburnov, ki so prebivali na severovzhodu. Imeli pa so svoje kulturne posebnosti, na primer to, da ob vseh – sicer skromnih raziskavah – ni najti grobišč. Po rimskih virih so bili veliko ljudstvo. Rimljani so se z njimi večkrat bojevali, dokler jih niso leta 33 pr. n. št. premagali v bitki pri Metulumu in si jih podjarmili. Vendar glede na rimske vire niso bili iztrebljeni, ampak so od njih začeli pobirati davke. Te so Japodi še v 4. stoletju plačevali Rimljanom v Trstu.
Tehnologija odkriva skrito
Pisnih virov – razen rimskih – ni, nekaj se jih je ohranilo le na situlah. Glede na to, da so na situlah črke, so očitno znali pisati, ne ve pa se, na kaj so pisali – ali je bil to les, tkanina ali kakšen drug material, do zdaj še niso odkrili, najdenih je bilo le nekaj bakrenih posod. Vendar pa se odpira tudi cela vrsta drugih vprašanj, na primer kje so prebivalci Debele griže in drugih gradišč pokopavali svoje mrtve? Podatkov o grobiščih na Krasu takorekoč ni, oziroma jih doslej še niso odkrili. Zelo pomembno vprašanje je tudi kako so se oskrbovali z vodo? Goran Živec ob tem opozori, da se lahko pri razmišljanjih naslonimo tudi na najsodobnejše tehnologije- predvsem lidar posnetke površja. Gre za lasersko slikanje, odkrivanje in merjenje površja. S pomočjo te tehnologije so odkrili tudi neznane strukture, predvsem zelo dolg, zid, ki ga v naravi drugače ne bi opazili. Kakšen je bil njegov pomen ni jasno. Podobno so odkrili tudi neznane strukture v samem gradišču kar bi mogoče lahko nakazovalo, da gre za grobne gomile. Lidar posnetki pa pokažejo tudi morebitne vodne zbiralnike, kjer so prebivalci zbirali deževnico. Na spodnjem posnetku lahko vidimo tak sistem v bližini Brestovice na Krasu.
Podjetniški pogled
Podjetnik Goran Živec, Debela griža je v njegovi večinski lasti, pravi, da gradišče po velikosti ni nič posebnega, čeprav je v očeh navadnega opazovalca veliko – skupna dolžina obzidja znaša približno 1,1 kilometra, in je v primerjavi z drugimi srednje veliko gradišče. Čisto blizu, v Svetem pri Komnu, je gradišče, ki je štirikrat večje od Debele griže. Zelo veliko gradišče je tudi v Povirju, in v Kazljah. Je pa kljub vsemu nekaj posebnega, ker je eno najbolje ohranjenih – tako je zato, ker leži na delu Krasa, na katerem vegetacija za rast nima najboljših pogojev, saj je prst zelo tanka, primanjkuje pa tudi vode. Posebno pa je, enako kot gradišče v Svetem, tudi zato, ker je ravninsko, saj so vsa preostala postavljena na vzpetinah.
Boj
Nekoč je bil Kras skoraj brez gozdov, po II. svetovni vojni, ko se pašništvo in kmetijstvo vse bolj opušča, pa se kraška pokrajina zarašča.
Čiščenje
Zdaj na gradišču fizično čistijo podrast in vegetacijo, ki uničujeta zidove, stare več kot 4000 let.
Podjetnik in gradišče, zakaj?
Goran Živec pravi, se je vse skupaj začelo po naključju. Po spletu okoliščin je v Trstu nekaj časa prebival na ulici Carla Marchesettija, in iz radovednosti se je začel spraševati, kdo je bil ta mož. Kot avtohtonega Kraševca ga je leta 2001 izrazito vznemirilo, da je nekoč živel človek, ki je veliko bolje poznal njegov kraje. Nato je prebral njegovo knjigo iz leta 1903, v kateri so opisana vsa takrat znana gradišča na matičnem Krasu.
Potem je svoje znanje še poglabljal; do danes je zbral že približno 5.000 strani literature o gradiščih, jo prebral, in potem začel intenzivneje raziskovati eno izmed gradišč, Debelo grižo, saj dokumentov ni bilo več na voljo. Potem se je ponudila možnost, da kupi del zemljišč na Debeli griži in Volčjem Gradu. Odločil se je za nakup, saj je hotel svojega konjička spraviti na višjo raven. Začel je razmišljati, kako bi te vsebine ustrezno predstavil, in se spomnil, da bi lahko ustanovil muzej – najprej na prostem, pozneje pa morda še klasičnega. Za to je potreboval strokovno pomoč. Zaposlil je Dejana Vončino, ki ima bogate izkušnje s področja muzealstva. Začel se je povezovati s strokovnjaki z najrazličnejših področij – arheologi, geologi, botaniki, pa tudi z gradbenimi inženirji.
Gradbeni inženirji so izračunali, da je na Debeli griži količina kamenja takšna, da če bi ga danes hoteli nekam prenesti, bi zanj potrebovali 1.000 delavcev, ki bi 3 leta, vsak dan po 10 ur, samo zlagali to kamenje na kup.
Aktivne dejavnosti v povezavi z gradiščem potekajo 3 leta. Goran Živec pa se s tem ukvarja že 15 let. Za zdaj vse še financira iz svojih prihrankov. Še vedno pa je to bolj njegov konjiček, kot resna poslovna priložnost, vendar verjame, da iz te kulturne dediščine – ko bo ustrezno zavarovana in predstavljena – lahko naredi zelo uspešno poslovno zgodbo.
Javni zavod
Goran Živec je ustanovil tudi javni neprofitni Zavod Krasen Kras, predvsem zato, ker je v okolici začutil ljubosumje, češ zakaj se je podjetnik začel ukvarjati s prazgodovino? Najbrž bo s tem zaslužil veliko denarja, so verjetno pomislili mnogi. Da bi te govorice ustavil in pokazal, da ni njegov namen, da bi gradišče ukradel, si ga naložil na hrbet in ga odnesel v tujino, kot so ljudje na splošno prepričani o podjetnikih, se je odločil, da se bo zadeve lotil organizirano in vse skupaj razvijal v zavodu. Ta je po svojem osnovnem namenu ustanova, ki počne vse brez pričakovanj, da bo veliko zaslužila. Njegov namen je, da gradišče predstavi širši javnosti, saj že ljudje iz najbližje okolice o tej kulturni dediščini ne vedo tako rekoč nič.
Pri tem si želijo, da vse dejavnosti, ki jih vodijo, ob podpri vseh ustreznih ustanov postanejo dobra praksa, ki jo bodo lahko delili naprej. Svoje znanje in izkušnje bodo z veseljem prenašali, če bo kdo to želel.
Tako bi lahko ustrezno raziskali in predstavili tudi vsa preostala gradišča na Krasu. Živec namreč verjame, da so lahko gradišča, in z njimi povezana kulturna dediščina eden glavnih motorjev prihodnjega razvoja kraškega turizma. Prepričan je, da druge vrste industrije na Krasu niso vzdržne.
Ustvarjanje prihodkov in delovnih mest iz tega, česar drugi nimajo, je dolgoročen model za gospodarstvo, ki bi lahko pomenil glavni vir prihodkov za Kraševce v prihodnjih obdobjih.
Pogled muzealca
Dejan Vončina, muzealec, zaposlen v Zavodu Krasen Kras, ima povezovalno vlogo med projektom Debela griža in pristojnimi ustanovami, središči in zavodi. Iz lastnih izkušenj pove, da je prijetno presenečen, da na nacionalni ravni ni težko dobiti različnih oblik strokovne pomoči. Manjšo težavo vidi v tem, da je premalo sodelovanja s krajevno javnostjo; to sicer ni kritično, bi pa bilo zelo zaželeno, če bi ga bilo več. Zato želijo ljudi čim bolj ozavestiti o pomenu gradišč, kulturne dediščine, ki jo je treba ohraniti. Pripravili so poglobljeno razstavo o njih, ki trenutno gostuje v Parku vojaške zgodovine v Pivki. Tako bodo ljudje videli, kaj so gradišča in kakšni so njihovi načrti za prihodnost.
Gradišče želijo očistiti, da bi lahko opravili sistematične raziskave z neagresivnimi metodami, kot so georadar in drugo, v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturno dediščine Nova Gorica.
To sodelovanje ni vprašljivo, vedno pa je problem denar. Zato delajo korak za korakom in si želijo, da bi do srede prihodnjega leta usposobili vsaj tisti del gradišča, ki bo očiščen, da bi si ga lahko obiskovalci organizirano ogledali. Do takrat bodo morali poskrbeti za napisne table, označiti bo treba pohodno pot, saj ne bodo dovolili, da bi se nepooblaščeni obiskovalci sprehajali po zidovih ali kaj brskali, čeprav je gradišče javna dobrina. Za Vončino je to novo področje in izziv, ki mu širi obzorja. Ker je strokovnjak za fotografijo 20. stoletja, to zdaj dopolnjuje z vedenjem o Krasu in načinih življenja – etnologijo, arheologijo in drugim.
Osveščanje
Pa se vrnimo na začetek zgodbe. V Zavodu Krasen Kras so pripravili zelo zanimivo in poučno razstavo, ki je bila najprej postavljena od februarja do septembra 2016 v Štanjelu z naslovom - Debela griža – biser Komenskega krasa. Za gostovanje razstave v Parku vojaške zgodovine od septembra 2016 do predvidoma februarja 2017 so razstavo nadgradil z dodatnim panojem prazgodovinske bitke med Rimljani in Japodi z novo zvočno kuliso bitke. Da bi pritegnili čim več obiskovalcev so razstavo preimenovali v Gradišča – neme priče zgodovine.
