Lampedusa je italijanski otok, upravno je del Sicilije, ki je bližje libijski kot italijanski obali. Prav zato se tu že več kot dvajset let končuje ena izmed štirih migrantskih poti v Evropo. Sem plujejo lesene barkače in gumenjaki polni ljudi na poti v človeka spodobno življenje, vsaj tako upajo vsi, ki se znajdejo na tej poti. Gre za migrante iz različnih afriških držav, ki na poti do libijskih pristanišč prečkajo tudi po pet in več držav. Mnogi na poti omagajo, tisti, ki se prebijejo do teh pristanišč, pa padejo v roke brezsrčnih tihotapcev, ki jih za velike denarje stlačijo v na pol razpadle barke in na pol prazne gumenjake in jih pošljejo na negotovo pot prek Sredozemskega morja do Lampeduse. Vsako plovilo opremijo s satelitskim telefonom, tako da lahko kdo od migrantov pokliče na pomoč, ki jo, prej ko slej, rabijo. Italijanska Obalna straža je na to pripravljena, saj je doslej rešila že več kot 700 tisoč migrantov na celotnem območju Sredozemskega morja, ki ga nadzoruje. Na Lampeduso jih je v minulih dveh desetletjih priplulo več kot 400 tisoč, poti ni dokončalo približno 15 tisoč otrok, žensk in moških. Lampedusa se je v teh letih navadila na migrante in jim pomaga. Današnja organizacija pomoči sloni tudi na boleči in tragični izkušnji izpred treh let. Takrat se je tik pred pristaniščem vnela in potopila lesena barkača z več kot petsto begunci na krovu. Le 155 jih je preživelo, po nekaj dneh pobiranja trupel, ki jih je naplavilo morje, pa so prešteli 366 žrtev. O tem in vsem drugem na Lampedusi se je Jurij Popov pogovarjal z mnogimi prebivalci otoka in nekaterimi uradniki in spoznanja strnil v Nedeljsko reportažo.
