Utopija in politika v 21. stoletju

Lucas Cranach starejši – Zlata doba

foto: wikipedia.org

Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je utopija “načrt, zamisel idealne družbene ureditve v prihodnosti, ki v realnosti ni mogoč, uresničljiv”. Ta definicija je, kakor pravzaprav toliko drugih stvari, povezanih z utopijo, paradoksalna – zakaj neki bi kdorkoli svoje znanje, razum in domišljijo, vso svojo kreativnost napel za izdelavo načrta za nekaj, kar navsezadnje sploh ni uresničljivo? Toda v zadnjih petih stoletjih so ljudje najrazličnejših prepričanj – levičarji in desničarji, socialisti in kapitalisti, verni in ateisti, tradicionalisti in feministi, univerzalisti in rasisti, tehnicisti in ekologi – izdelali na desetine vizij idealne družbe prihodnosti. V imenu teh vizij, teh utopij so se potem naprezali, se prerekali, se bojevali in tudi umirali. Tudi danes pogosto slišimo, da na krizo sodobnega sveta – se pravi na dvojni primež katastrofalnih podnebnih sprememb ter upadanje življenjskega standarda in razgradnje socialne varnostne mreže, ki jo je srednji razred na Zahodu užival po drugi svetovni vojni – lahko uspešno odgovorimo samo, če se oprimemo kake resnično daljnosežne, visokoleteče utopije, ki nas bo usmerjala v vsakdanjem družbenem in političnem delovanju. Pa to drži? Se res ni mogoče zavzemati za politike in rešitve, ki bi čim večjemu številu ljudi omogočile dostojno življenje, ne da bi imeli pred očmi nekakšno fatamorgano na oddaljenem, svetlem horizontu? In če že ne moremo brez utopičnih vizij, katere bi se v prihodnje sploh mogli oprijeti, ko pa nas je dvajseto stoletje nazorno poučilo, da takrat, ko se na odru zgodovine merijo različni utopični koncepti, kri teče v potokih? – Ta vprašanja nas bodo zaposlovala v tokratni Intelekti; gostje pred mikrofonom bodo pesnik dr. Miklavž Komelj, sociolog dr. Primož Krašovec ter filozofa, dr. Igor Pribac in dr. Marko Uršič.