Štiriindvajsetletni mladenič je med vožnjo gledal skozi okno vlaka in nenadoma vzkliknil:
»Oče, glej, drevesa gredo mimo nas!«
Oče se je nasmehnil, mlad par, ki je sedel nasproti, pa se je najprej spogledal, nato pa s pomilovanjem pogledal proti otroškemu štiriindvajsetletniku, ki je nepričakovano spet zaklical:
»Oče, poglej, kako gredo mimo nas oblaki!«
Čez čas se mladi par ni več mogel zadržati in dekle je dejala očetu: »Moj nečak je bil prav takšen, ampak ga je sestra peljala k dobremu zdravniku, ki mu je lahko pomagal. Zakaj ga tudi vi ne bi peljali k temu zdravniku?« Oče se je le nasmehnil in odvrnil: »Saj sva bila pri zdravniku, ravno se peljeva iz bolnišnice. Moj sin je bil slep od rojstva, danes pa je dobil nazaj svoje oči.«
Mladi par v zgodbi je mislil, da vidi, in da razume. Menila sta, da sta prav presodila situacijo, čeprav sta očeta in sina, ki se je nenavadno obnašal, videla prvič. Pogosto je tako, da se ljudje hitro zatečemo v presojanje ljudi in situacij okrog nas. Potrebujemo hitro zatočišče v naših ustaljenih predstavah, čim prej bi radi 'popredalčkali' dogajanje okrog nas. Bolj domače se počutimo, če svet in ljudi okrog nas tako nadzorujemo, povežemo s svojimi preteklimi spoznanji in izkušnjami. Presojanje ni nujno nekaj slabega, vendar nas lahko hitro zavede in spelje na kriva pota.
Vsak izmed nas ima namreč povsem svojo življenjsko zgodbo ali kot pravi Jean Vanier, ustanovitelj Barke, vsak človek je sveta zgodba. Ob tej izkušnji z vlaka se je mladi par morda naučil, da ni smiselno ljudi soditi, še preden jih zares dobro ne spoznamo. Če si namreč damo priložnost, če zares vidimo in slišimo, bomo morda še kako presenečeni. Pogosto si lahko presenečenje dovolimo že, če smo bolj radovedni, če vprašamo, preverimo ali dvakrat pogledamo. Pri tem je dobro tudi nekoliko 'pridržati' naše misli, ki imajo to zanimivo in trdovratno lastnost, namreč prepričanje, da imajo vedno prav. Pogosto pa velja tudi tisti izrek, da stvari ne vidimo, kot so, marveč jih vidimo na način, kot smo sami. Kaj ovira naš pogled, da bi videli zgodbo sočloveka?
Štiriindvajsetletni mladenič je med vožnjo gledal skozi okno vlaka in nenadoma vzkliknil:
»Oče, glej, drevesa gredo mimo nas!«
Oče se je nasmehnil, mlad par, ki je sedel nasproti, pa se je najprej spogledal, nato pa s pomilovanjem pogledal proti otroškemu štiriindvajsetletniku, ki je nepričakovano spet zaklical:
»Oče, poglej, kako gredo mimo nas oblaki!«
Čez čas se mladi par ni več mogel zadržati in dekle je dejala očetu: »Moj nečak je bil prav takšen, ampak ga je sestra peljala k dobremu zdravniku, ki mu je lahko pomagal. Zakaj ga tudi vi ne bi peljali k temu zdravniku?« Oče se je le nasmehnil in odvrnil: »Saj sva bila pri zdravniku, ravno se peljeva iz bolnišnice. Moj sin je bil slep od rojstva, danes pa je dobil nazaj svoje oči.«
Mladi par v zgodbi je mislil, da vidi, in da razume. Menila sta, da sta prav presodila situacijo, čeprav sta očeta in sina, ki se je nenavadno obnašal, videla prvič. Pogosto je tako, da se ljudje hitro zatečemo v presojanje ljudi in situacij okrog nas. Potrebujemo hitro zatočišče v naših ustaljenih predstavah, čim prej bi radi ‘popredalčkali’ dogajanje okrog nas. Bolj domače se počutimo, če svet in ljudi okrog nas tako nadzorujemo, povežemo s svojimi preteklimi spoznanji in izkušnjami. Presojanje ni nujno nekaj slabega, vendar nas lahko hitro zavede in spelje na kriva pota.
Vsak izmed nas ima namreč povsem svojo življenjsko zgodbo ali kot pravi Jean Vanier, ustanovitelj Barke, vsak človek je sveta zgodba. Ob tej izkušnji z vlaka se je mladi par morda naučil, da ni smiselno ljudi soditi, še preden jih zares dobro ne spoznamo. Če si namreč damo priložnost, če zares vidimo in slišimo, bomo morda še kako presenečeni. Pogosto si lahko presenečenje dovolimo že, če smo bolj radovedni, če vprašamo, preverimo ali dvakrat pogledamo. Pri tem je dobro tudi nekoliko ‘pridržati’ naše misli, ki imajo to zanimivo in trdovratno lastnost, namreč prepričanje, da imajo vedno prav. Pogosto pa velja tudi tisti izrek, da stvari ne vidimo, kot so, marveč jih vidimo na način, kot smo sami. Kaj ovira naš pogled, da bi videli zgodbo sočloveka?
