Rojaki v FJK odlikovani s srebrnim pečatom tržaške pokrajine, optimistični generalni konzul RS v Monoštru dr. Boris Jesih, sodelovanje slovenskih in hrvaških fakultet ter etnologov, 20-letnica Teatra Šentjanž
Avtohtona slovenska narodna skupnost na Tržaškem je bila za prijateljske odnose, dialog in sodelovanje odlikovana z najvišjim priznanjem domače pokrajine – srebrnim pečatom.
Veliko ljudi se je 13.10.2016 zbralo v pokrajinski palači v Trstu, v dvorani Bogdana Groma, ki na stenah ohranja platna tega uglednega slovenskega slikarja, poroča Mirjam Muženič. Predstavniki narodnostnih ustanov in organizacij ter italijanskih oblasti, med njimi župan Trsta Roberto Dipiazza, so slišali veliko pohvalnih besed o delu pripadnikov slovenske narodne skupnosti, ki so znali in zmogli premagovati zgodovinske razlike in zamere in z znanjem, kulturo in jezikom ustvariti bogastvo za vse, kot je v utemeljitvi navedla predsednica tržaške pokrajinske uprave Maria Teresa Bassa Poropat:
“.. za njihovo sodelovanje pri oblikovanju sedanjosti in prihodnosti tako, da so s svojimi posebnostmi obogatili vse v skupnem prostoru – Italijane, Slovence in tudi pripadnike drugih narodnih skupnosti. Hvala!”
Pokrajinski srebrni pečat sta prevzela predstavnik Sveta slovenskih organizacij (SSO) Ivo Korva in predsednik Slovenske Kulturno gospodarske zveze (SKGZ) Rudi Pavšič, ki je med drugim dejal:
“Mislim, da pomeni predvsem priznanje naši skupnosti za pozitiven način življenja, za iskanje dialoga, da rešujemo odprta vprašanja, skupaj premagujemo težave zgodovine in predvsem da gledamo naprej v predelu Evrope, ki je med najbolj zanimivimi..”
Zadovoljstva ni skrivala niti predsednica pokrajinske uprave. Ena njenih prednostnih nalog tako v prvem še bolj pa v drugem mandatu je bila namreč, je dajala, prav skrb za ovrednotenje, predstavitev in vključevanje slovenske narodne skupnosti v domači prostor.
“Zato sem tudi sama spremljala področje kulture, saj sem prepričana, da je prav kultura odločilna pri sodelovanju in medsebojnem poznavanju. Prepričana sem, da bo tako ostalo tudi v bodoče.”
Kakšna bo bodočnost, ni povsem jasno, saj se pokrajina ukinja, s prvim januarjem prihodnje leto bosta njene pristojnosti prevzeli deželna uprava in nova medobčinska zveza. Rojaki na Tržaškem so imeli s pokrajinsko upravo dobre odnose, pravi predstavnik SSO Ivo Korva:
“Pokrajina je odigrala zelo pozitivno vlogo in s tem, da bo ukinjena, bomo gotovo izgubili pomembnega zaveznika. Treba bo nadgraditi naš odnos z deželo FJK in vzpostaviti pozitiven odnos s tržaško občinsko upravo, da bomo lahko zapolnili to vrzel in na konstruktiven način uresničevali prisotnost v tem prostoru.”.
Srebrni pečat pa bi lahko še tesneje povezal tudi slovensko narodno skupnost. Hudomušen sklep podelitve: Ker je odlikovanje le eno, so ga zbrani razumeli kot spodbudo, da krovni organizaciji uredite skupne, za zdaj ločene prostore .
Daljšemu prispevku s podelitve lahko prisluhnete v oddaji Sotočja (17.10.2016)
Po letu dni bolj optimističen kot ob prihodu
Novembra lani je funkcijo generalnega konzula RS v Monoštru prevzel dr. Boris Jesih, v preteklosti zaposlen na Inštitutu za narodnostna vprašanja, nekdanji državni sekretar na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki življenje rojakov v sosednjih državah spremlja že vrsto let. Pa ga je vendarle kaj presenetilo, je zanimalo Silo Eöry v pogovoru za Sotočja.
Večjih presenečenj ni bilo, pravi:
“Mogoče sem po enem letu bivanja med temi ljudmi, kar bo mogoče presenečenje, bolj optimističen, kot sem bil ob prihodu.”
Med porabskimi Slovenci je veliko volje, da ostanejo Slovenci in da prenašajo slovenstvo na mlajše generacije, vsak dan ugotavlja generalni konzul v Monoštru, čeprav se to navzven mogoče ne odraža tako kot pri Slovencih v Italiji in Avstriji. Vedno znova spoznava ljudi, ki govorijo porabsko narečje ali poznajo slovenski knjižni jezik. Potenciala je veliko, treba ga je izkoristiti, mu je pojasnil eden od domačinov.
“Ljudje se niso odpovedali slovenskemu jeziku, težava pa je, da slovenski jezik nima prave veljave, kar se vidi pri mlajši generaciji, ki ima logistične težave, saj se giblje med narečjem in knjižno slovenščino.”
Obstoječi modeli, s katerimi v Porabju skušajo ohraniti znanje jezika, niso najbolj posrečeni, ugotavlja Boris Jesih in ob tem upa, da se bo to kmalu spremenilo. V nasprotnem bo čez desetletje ali dve res problem z govorci slovenskega jezika.
Ne moremo pristati na to, da otroci po 5000 urah učenja slovenščine v osnovni šoli, jezik komajda obvladajo, zato bi bila nujna evalvacija dosedanjega načina učenja slovenskega jezika, ugotavlja Boris Jesih.
Podjetje, ki bi zaposlilo nekaj 100 delavcev iz Porabja in bi rabilo slovensko govoreče, bi bilo vsekakor spodbuda, toda danes razmere temu niso naklonjene, pravi. Tako kot je dragocen vsak govorec slovenskega jezika, je pomembna tudi vsaka podjetniška pobuda, toda problem, ki ga čutijo tako Madžari kot Slovenci, za slednje je bolj usoden, je, da sosednja Avstrija pobere večino delavne sile.
“Poleg tega, da morajo ostati Slovenci, morajo imeti tudi normalne pogoje za življenje. Če teh ne bo, se bodo ljudje odseljevali ali iskali druge alternative. Samo zato, da bi bil Slovenec, ne bo tu nihče ostal.”
Tudi generalni konzul v Monoštru Boris Jesih pa opozarja na pomen povezovanja in čezmejnega sodelovanja in kot primer dobre prakse izpostavlja komorni zbor Monošter, ki ga sestavljajo rojaki iz Porabja in Prekmurja ter Madžari.
Sejem bil je živ
V Zagrebu in na Reki je potekal sejem štipendij in visokega izobraževanja. Na reškem kampusu so se tako med ustanovami iz desetih držav predstavile tudi vse štiri slovenske univerze, sicer podpisnice bilateralnega sporazuma z reško univerzo.
Hrvaški državljani najraje študirajo na ljubljanski univerzi. V lanskem študijskem letu je bilo na to univerzo vpisanih 2.113 tujih študentov, kar 517 jih je bilo s Hrvaške. Med njimi jih je bilo 208 vpisanih na prvo stopnjo, 234 na drugo in 70 na tretjo doktorsko stopnjo, pojasnjuje Katja Cerar z rektorata ljubljanske univerze.
Prvič letos so študentom ponudili pripravljalni modul z učenjem slovenščine kot tuji jezik, v drugem semestru pa bodo lahko študenti spoznali tudi slovensko kulturo, zgodovino, ustavo, način življenja in strokovno izrazoslovje. Nekoč obvezen izpit iz slovenščine zahtevajo le še posamezne fakultete, pravi Nataša Pirih Svetina s Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik. Gre za študijske programe na AGRFT, na fakulteti za farmacijo, večina programov na ljubljanski Filozofski fakulteti, študij novinarstva na Fakulteti za družbene vede in na Fakulteti za zdravstvene vede, ki je med študenti na Hrvaškem zelo popularna, ugotavlja Nataša Pirih Svetina.
Prijav s Hrvaške je iz leta v leto več tudi na univerzi v Mariboru, kjer letos študira več kot 250 hrvaških državljanov. Za mlade iz Istre in Reke pa postaja vse zanimivejša univerza v Novi Gorici. Kot pojasnjuje skrbnica vpisa Veronika Piccicin, je veliko zanimanja za študij vinogradništva in vinarstva ter za medijske umetnosti in prakse. Skupaj z reško univerzo imajo tudi skupne programe, veliko pa je tudi študijskih izmenjav.
In kaj pravijo mladi? Kot pojasnjujejo Marjani Mirković, je študij v Sloveniji zanimiv zaradi raznolikih programov, ugleda univerze, podobnega jezika in kulture, pa tudi bližine. Predvsem pa mladi upajo, da bodo imeli več možnosti za zaposlitev, ki je na Hrvaškem ne pričakujejo.
Slovensko – hrvaške etnološke povezave
Etnološka zbirka rodbine Čop Palčava šiša v goranski vasici Plešce obeležuje letos desetletnico vsestranskega prizadevanja za raziskovanje, dokumentiranje in promocijo kulturne dediščine ter njeno vključitev v razvoj kulturnega turizma v dolini Zgornje Kolpe in Čabranke. Na tem obmejnem območju, s katerega se je veliko prebivalstvo izselilo, je posebej pomembna ohranitev narečja, ki je kot nesnovna dediščina vpisano na seznam Hrvaške in Slovenije, tudi zahvaljujoč večletnim raziskavam Marka Smoleta, ki vodi zbirko Palčava šiša.
Zaslužen je tudi za povezovanje slovenskih in hrvaških etnologov. Letos so tako začeli bilateralni projekt, povezan z nesnovno kulturno dediščino, v katero sodijo ne samo narečja, ampak tudi pripovedi ljudi. Slovenski in hrvaški etnologi bodo tako preučili te pripovedi in jih skušali vključiti v turistično ponudbo, pripoveduje Marko Smole v pogovoru z Marjano Mirković.
Kulturni turizem namreč ima na tem območju zgornjekolpske doline in doline Čabranke dogo tradicijo, od 90 let 19. stoletja do 2. svetovne vojne, in vnovič bi ga radi spodbudili:
“Gre za delo z ljudmi, ne samo s kulturno dediščino, ampak z ljudmi, ki so nosilci te dediščine. Brez ljudi kulturna dediščina ne bo imela kakšnega posebnega pomena.”
Marko Smole je svoj pogled na možnosti kulturnega turizma v zgornjekolpski in čabranski dolini predstavil tudi na letošnjem srečanju slovenskih in hrvaških etnologov, ki je na temo Etnologija in vas v 21. stoletju (– tradicionalno, ogroženo, ustvarjalno) potekalo v Lugu v bližini Osijeka.
Desetletno delo Palčave šiše pa je te dni, z bogatim dokumentarnim gradivom, predstavljeno tudi z razstavo v Narodni knjižnici Ivana Žagarja v Čabru.
In še vabilo na dneve slovenske kulture v Istri.
S predstavo Vseenost zoper vseenost
V tokratni oddaji Sotočja (17.10.2016) smo se ustavili tudi v Šentjanžu v Rožu na avstrijskem Koroškem, kjer rojaki že več kot stoletje dokazujejo, da jim ni vseeno. Domače Slovensko prosvetno društvo namreč letos praznuje 110-letnico delovanja. Ravnodušnosti pa so se v zadnjih dnevih uprli tudi z družbeno kritično predstavo Teatra Šentjanž z naslovom “Vseenost ali goldfisch zum mitnehmen“.
Kakšno vlogo ima zlata ribica?
Vsekakor zelo pomembno!
Predstava, besedilo je napisala režiserka Alenka Hain, pripoveduje o razvajenem fantu (Aleksander Tolmaier), ki ujame zlato ribico in si zaželi postati najlepši na svetu. Gre za veliko željo, zato pri njenem uresničevanju sodelujejo kar tri zlate ribice – sorodstveno povezane (Miro in Janez Müller ter Amrei Baumgartl) in z zelo človeškimi karakternimi lastnostmi. Željo na koncu tudi uresničijo, najlepšemu na svetu, ki je ostal povsem sam, pa na koncu ostanejo le tri besede….
Besedilo je Alenka Hain napisala za festival krstnih izvedb WERKSTATT 2.16 v Oberzeiringu na avstrijskem Štajerskem, kjer je bila aktualna, družbeno kritična in sporočilo zelo bogata predstava 1.10.2016 prvič tudi uprizorjena, pojasnjuje vodja teatra Šentjanž Martin Moschitz.
Alenka Hain
VSEENOST ALI GOLDFISCH ZUM MITNEHMEN
»Ko so po svetu divjale vojne, si ti veselo pel in skrbel za svojo rožo. Sploh te ni zanimalo, kaj delamo. Nič te ni zanimalo.«
Zmanjševanje pomena življenja na pridobivanje materialnih dobrin, zmanjševanje pomena človeka na golo delovno silo brez lastne vrednosti, hlastanje po novem, vsiljevanje kulta mladosti… vse to so orodja, s katerimi se hrani potrošništvo in na ta način skrbi za to, da je današnji človek nenehno nezadovoljen.
V tem nezadovoljstvu in hlastanju po novem, lepšem in boljšem nam postaja vse bolj vseeno – za vse, pa naj gre za sočloveka ali naravo. Pomembno je le, da imamo in se le premalokrat zavedamo, kako naše želje vplivajo na svet okoli nas. Najraje bi imeli vsak svojo, udomačeno zlato ribico, ki bi nam izpolnjevala vse želje. Bogastvo, lepota, ugled, večna mladost, udobje, oblast, spoštovanje, uspeh… vsaj ena od teh se je kdaj pa kdaj porodila tudi nam.
Bi bilo mogoče, da bi si kdaj zaželeli, da bi bili najbolj sočutni, najbolj dobri ali vsaj najbolj prijazni ljudje na svetu?
Besedilo in režija: ALENKA HAIN
Scenografija: MAJDA KRIVOGRAD
Oblikovanje luči in projekcije: KRISTIJAN REHSMANN
Svetovanje za Kostume: KATARINA ZALAR
Koreografija: IGOR SVIDERSKI
Igrajo: AMREI BAUMGARTL, ALEKSANDER TOLMAIER, MIRO MÜLLER IN JANI MÜLLER
“Glede na besedilo, v katerega je zapakiranih veliko stvari, sem ob prvem branju rekel, wau. Sploh se ne zavedaš, kaj vse je v njem. Šele po drugem, tretjem branju se je počasi izluščilo bistvo in kam, v katero smer se bo razvila vloga.”
Aleksander Tolmaier
“Toliko informacij naenkrat, da ob prvem branju nihče ne dojame celote. Rabila sva nekaj časa, da sva ugotovila, kaj vse zajema besedilo. “
Miro Müller
“Letos je bila to že tretja gledališka produkcija z Alenko Hain, tako da jo že malo poznava, poznava tudi njen stil, zato sva bila na to že pripravljena.”
Jani Müller
“Zelo napeto, pestro in bilo bi smešno, če ne bi bilo tako resnično!”
Amrei Baumgartl
Teater Šentjanž je s predstavo VSEENOST ali GOLDFISCH ZUM MITNEHMEN praznoval 20-letnico neprekinjenega delovanja, kot pravi vodja Martin Moschitz, pa je bila to tudi njihova prva profesionalna predstava v smislu, da bodo zanjo tudi plačani. V ekipi, ki je sodelovala prvič, sta tudi člana, ki sta v Teatru že od začetka. Miro in Jani Müller sta namreč v gledališču nastopila pri komaj štirih letih. Miro je v 20 letih sodeloval v vseh produkcijah, Jani pa jih je nekaj izpustil.
Aleksander Tolmaier, ki je končal študij na AGRFT v Ljubljani, je bil priložnosti za sodelovanje v predstavi zelo vesel, tako kot Amrei Baumgartl, ki je igralstvo študirala v Celovcu. Oba pa si želita, da bi tudi v prihodnje sodelovala s Teatrom Šentjanž.
Teater Šentjanž, ki z gledališko šolo skrbi za podmladek, se lahko pohvali z več priznanji, ki so jih za svoje delo dobili v Sloveniji in Avstriji, med drugim leta 2013 tudi zlati znak javnega sklada za kulturne dejavnosti za izjemne dosežke na področju gledališke dejavnosti.
V letošnjem jubilejnem letu so uprizorili štiri igre, s katerimi so se predstavile vse generacije gledališke šole od najmlajših do najzrelejših. S predstavo Vseenost, nabito s sporočilnostjo, pa so štirikrat navdušili občinstvo v K&K Centru v Šentjanžu v Rožu.
Daljšemu pogovoru z ustvarjalci (igralci in vodjem Teatra Šentjanž) ter zvočnim utrinkom iz same predstave lahko prisluhnete v zadnji tretjini oddaje Sotočja (17.10.2016).
V množici kulturnih dogodkov, ki jih pripravljajo rojaki v sosednjih državah, pa se lahko odločite tudi za ogled katere izmed predstav lutkovnega festivala CIKL CAKL, ki se v sredo 19. oktobra začenja v Šmihelu pri Pliberku, ali pa se v Furlaniji Julijski krajini udeležite Koroških kulturnih dnevov na Primorskem, ki jih med 15. in 29. oktobrom pripravlja KKZ Celovec.
