Planinski pisatelj, šolnik in publicist JOSIP WESTER se je rodil na današnji dan leta 1874 v Dolenjih Ráduljah na Dolenjskem. Klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, slavistiko in klasično filologijo pa je študiral v Gradcu. Poučeval je na gimnazijah v Ljubljani, na Ptuju in v Novem mestu, nazadnje pa je bil višji šolski nadzornik v Ljubljani. Kot publicist se je veliko posvečal šolstvu in je pripravil nekaj srednješolskih beril, pisal je o slovenski književnosti, zlasti o Antonu Aškercu, o slovenski zgodovini, izdal pa je tudi precej planinskih spisov in potopisov. Skupaj z Jakobom Sketom je Josip Wester napisal antologijo “Slovenske balade in romance”.
—–
“Tu je nov svet, tu je paradiž!” je 14. aprila leta 1818 navdušeno zaklical pomožni vodník – svetilničar LUKA ČEČ, ko je drzno preplezal skalovje na desnem bregu podzemne reke Pivke v Velíki dvorani Postojnske jame in našel pot v tedaj neznani, pravljični svet njene notranjosti. To se je zgodilo dva dni pred obiskom avstrijskega cesarja Franca I. in cesarice Karle Avguste; za njun obisk so hoteli namreč jamo slovesno osvetliti. Luka Čeč je šel daleč v novo jamo in da bi našel pot nazaj, je odlomljene kapnike polagal tako, da so mu s konicami kazali pot.
V naslednjih letih je Čeč v jami naredil bazen s človeškimi ribicami, zasadil prvo drevje pred vhodom, 14 let po odkritju notranjih delov pa je v jami našel še prvega znanega jamskega hrošča na svetu; naravoslovec Ferdinand Schmidt ga je “krstil” za drobnovratnika. Luka Čeč se je rodil na današnji dan leta 1785 v Postojni.
——-
Preden je Ljubljana dobila moderno mestno klavnico, so mesarji klali živino kar na domačih dvoriščih, ne da bi se pri tem ozirali na snažnost in neznosni smrad okoli mesnic. Zato so zaradi večjega sanitarnega nadzora mestne oblasti leta 1881 ob Mesarski cesti odprle novo klavnico. Menda je bila za tiste čase tako moderna, da si jo je kmalu po odprtju prišla ogledat posebna komisija iz Münchna in čez štiri leta so tudi tam odprli klavnico, na las podobno ljubljanski.
Čeprav je ljubljanska oblast ob odprtju nove klavnice seveda strogo prepovedala klanje živine na domu, pa mesarska obrt na spodnji Poljanski cesti – ta je bila znana po številnih mesnicah – ni propadla. Tudi meso so še vedno prodajali “na štantih za vodo” v Šolskem drevoredu ob Mesarskem mostu (na današnjem Adamič-Lundrovem nabrežju ob Tromostovju)
—–
Gospodarstvenica ELA DOBNIKAR je v Ljubljani končala meščansko šolo in nato delala v odvetniških pisarnah. Po letu 1945 je bila zaposlena pri Rdečem križu in pri Socialistični zvezi delovnega ljudstva, nato pa je postala pomočnica direktorja podjetja Ljudska pravica in leta 1962 direktorica Dela. Pripomogla je k prvim obsežnejšim modernizacijam slovenske grafične dejavnosti po drugi svetovni vojni in k prvim večjim združitvam v tej panogi. Uresničila je prenovo proizvodnih in zgraditev novih poslovnih prostorov časopisne hiše Ljudska pravica ter združitev več manjših tiskarn v veliko, sodobno tehnično opremljeno časopisno-grafično podjetje Delo. Ela Dobnikar se je rodila na današnji dan pred sto leti na Prevójah pri Lukovici.
