Že dolgo nobena Nobelova nagrada za književnost ni dvignila toliko prahu kakor letošnja, ki jo je prejel Bob Dylan. Legendarnemu kantavtorju je to visoko priznanje pripadlo, ker je, kakor so v utemeljitvi zapisali švedski akademiki, znotraj velike ameriške pesemske tradicije ustvaril nove poetske izrazne možnosti. Ob tem so člani Nobelovega odbora še opozorili, da je bila v preteklosti – v antiki, denimo, pa v srednjem veku in renesansi – poezija praviloma peta, to je: neločljiva od glasbe, in da je Dylanovo ustvarjanje torej zlahka mogoče vpeti v najžlahtnejši kontekst zahodne literarne tradicije. Treba je priznati, da se, strogo vzeto, Švedi ne motijo ne glede Dylanovega prispevka k evoluciji ameriške (ljudske) pesmi ne glede starih povezav med poezijo in glasbo, vendar pa vse to ni prav nič zaleglo; v medijih in na družabnih omrežjih so se takoj vnele precej razgrete razprave, ali niso tokrat člani Švedske akademije ustrelili kapitalnega kozla. Nekateri so se, denimo, hudovali, da besedila pétih pesmi per definitionem ne morejo nikoli doseči literarne bravuroznosti pesniških tekstov, napisanih za tiho, kontemplativno branje. Drugi so bili še bolj ogorčeni in so dokazovali, da je Dylan že vso svojo 54 let trajajočo kariero odločno precenjen in da bi morali švedski akademiki, če so se že odločili nagraditi tekstopisca, nagrado prisoditi komu drugemu, Leonardu Cohenu, na primer, ali pa brazilskemu mojstru Caetanu Velosu. Spet tretji so se pritoževali, da je Švedska akademija s svojo odločitvijo pravzaprav le še okrepila vse tiste procese, ki spodjedajo moč pisane besede, knjigi nasploh in tako imenovani visoki literaturi posebej jemljejo njen kulturni kapital in na ta način navsezadnje služijo vsesplošnemu poneumljanju družbe. Pomisleki četrtih so bili milejši; Dylan je že umetnik, ki bo relevanten še stoletja, so zatrjevali, toda nagraditi ameriškega kantavtorja, ki resnično uživa planetarno prepoznavnost, je povsem odveč – Nobelovo nagrado (in z njo pozornost svetovne javnosti) bi bilo bolje nameniti kakemu umetniku, za katerim pač ne stoji globalni medijski pogon. Ali so ti pomisleki relevantni ali ne, pa bomo premišljevali v tokratnem Kulturnem fokusu. Gostje pred mikrofonom bodo literarni zgodovinar in kulturolog dr. Nicholas Jeffs, pesnik in prevajalec Jure Potokar ter sociolog glasbe dr. Ičo Vidmar.
Iskanje
