Slovenija je spomladi letos dobila strategijo obvladovanja demence do leta 2020. In to deset let po tako imenovani 'Pariški deklaraciji', v kateri so člani Alzheimer Europe pozvali EU, Svetovno zdravstveno organizacijo ter nacionalne vlade, da priznajo Alzheimerjevo bolezen kot pomemben izziv javnemu zdravstvu. Ob svetovnem dnevu te najpogostejše oblike demence, bo gost intervjuja na Prvem profesor doktor Zvezdan Pirtošek, predstojnik kliničnega oddelka za bolezni živčevja na ljubljanski nevrološki kliniki, ki se velik del svoje znanstvene poti posveča prav Alzheimerjevi bolezni. O njenih izzivih za medicinsko stroko, znanost in družbo - torej vsakega med nami, bo prof. dr. Zvezdana Pirtoška povprašala Mojca Delač.
Slovenija je spomladi letos dobila strategijo obvladovanja demence do leta 2020. In to deset let po tako imenovani 'Pariški deklaraciji', v kateri so člani Alzheimer Europe pozvali EU, Svetovno zdravstveno organizacijo ter nacionalne vlade, da priznajo Alzheimerjevo bolezen kot pomemben izziv javnemu zdravstvu. Ob svetovnem dnevu te najpogostejše oblike demence je bil gost intervjuja na Prvem profesor doktor Zvezdan Pirtošek, predstojnik kliničnega oddelka za bolezni živčevja na ljubljanski nevrološki kliniki, ki se velik del svoje znanstvene poti posveča prav Alzheimerjevi bolezni. O njenih izzivih za medicinsko stroko, znanost in družbo - torej vsakega med nami, ga je povprašala Mojca Delač.
Dolgo časa je veljala kot obvezen del staranja
Kot je v pogovoru za Prvi ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni, 21. septembru, ki je v prvi vrsti posvečen prav ozaveščanju, povedal prof. Pirtošek, je ozaveščanje o tej najpogostejši obliki demence prešlo zanimivo pot: »približno 2000 let smo verjeli, da je demenca obvezna značilnost starih ljudi, med drugim tudi zato, ker jih v zgodovini v družbah ni bilo zelo veliko. Šele v našem stoletju ljudje največkrat umirajo zaradi starosti. Demenca dolgo ni bila spoznana kot bolezen, ampak kot obvezni del staranja. Šele v začetku prejšnjega stoletja je medicina z začudenjem ugotovila, da razen znakov starosti pri teh zelo pozabljivih ljudeh obstajajo v možganih bolezenske spremembe. In vendarle je medicina večino prejšnjega stoletja kljub temu spoznanju zavestno izrivala te možganske bolezni, in to zaradi različnih razlogov«. Kot je poudaril, je do večje spremembe prišlo šele konec prejšnjega stoletja, ko je ameriški predsednik Ronald Reagan ob koncu svojega drugega mandata javno priznal, da ima Alzheimerjevo bolezen. »To je bil velik korak, ki ga v Sloveniji še nismo doživeli in ga po mojem mnenju še dolgo ne bomo«, je dejal prof. Pirtošek in dodal, da je s tem pomagal ozavestiti demenco kot del naše vsakdanjosti, ki je vedno bolj navzoč in trka na vrata vsake družine, tudi v Sloveniji.
Bolezni možganov postajajo epidemija 21. Stoletja
Bolezni možganov, med njimi tudi demenca, postajajo velik izziv za gospodarstvo in so ekonomsko izčrpavajoče tako za posameznike kot za družbo. »V ozaveščanju delamo prve korake, tu smo za Evropo. Zanimivo je, da je v Sloveniji prav letos politika naredila prvi korak, stroka in laično osveščanje pa še zaostajata,« je poudaril prof. Zvezdan Pirtošek. Slovenija je namreč letos dobila Strategijo za obvladovanje demence do leta 2020. Po njegovih besedah je bilo v zadnjih letih v svetovni politiki vidnih še nekaj premikov naprej : »Leta 2012 je Barack Obama podpisal zelo ambiciozen načrt, ki je tudi finančno izjemno podprt, in ta je, da moramo najti zdravilo za demenco. Leta 2014 je bilo srečanje voditeljev držav G7, na katerem so se posvetili demenci kot izzivu 21. stoletja. Tudi zadnje tri predsedujoče EU- Nizozemska, Luksemburg in zdaj Slovaška, so prav demenco razglasile kot največji in prioritetni zdravstveni problem«.
Mehanizmi že dobro poznani, vzrok v 90 odstotkih še vedno ne
Do danes je v stroki že zelo dobro poznan in razdelan mehanizem Alzheimerjeve bolezni. V možganih bolnikov se kopičita dve vrsti beljakovin, in sicer amiloidi (med možganske celice) ter tau (ki možganske celice uničujejo od znotraj). Kot je pojasnil prof. Zvezdan Pirtošek, je posledica tega, da se celice »na neki način zadušijo in začnejo propadati, posebno celice hipokampusa ter temenskega režnja, s središčem za orientacijo«. V približno desetih odstotkih je vzrok za nastanek bolezni genetski, v preostalih primerih pa vzrok še ni znan. Je pa že jasno, da se bolezen lahko začne že leta, desetletja prej, preden se pojavijo njeni simptomi.
Kaj pa zdravilo?
Na vprašanje o razvoju zdravila proti Alzheimerjevi bolezni je prof. Pirtošek pojasnil, da že omenjeno kopičenje beljakovin v možganih povzroči znižanje nevrotransmiterja acetilholina. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so razvili zdravila, ki zvišajo nivo le-tega, »niso pa se dotaknila osnovnega problema, in to je, kaj povzroči te beljakovine in kako jih odstraniti. Zadnjih deset let je bilo zelo depresivno obdobje, saj je farmacevtska industrija ugotovila, da je razvoj zdravil za demenco nekaj zelo dragega, kar se finančno absolutno ne splača. To, da najdeš minimalni učinek, potrebuješ pet, šest let. Rekli so, da so zdravila za demenco ‘ekonomsko farmacevtsko pokopališče’, denar pa so porabili za zdravila, ki hitreje pokažejo učinek«. Ko pa je v zadnjih letih postalo jasno, da na vrata trka epidemija, se je tudi ob pritisku politike odprl niz raziskav. In učinkovitost? »Z rezultati nismo tako zadovoljni, kot bi si želeli, vendar se nakazujejo neke nove poti. Zelo sem vesel, da smo se tudi v Ljubljani priključili in smo na poti iskanja teh novih zdravil,« je dejal sogovornik in poudaril pomen bazičnih raziskav, ki so prav tako zelo dobro razvite tudi v Sloveniji. Vse pa je v omrežjih: »slovenski laboratorij, pa naj bo še tako dober, če bo delal sam zase, ne bo mogel ničesar. Treba se je vključiti v evropske mreže in sodelovati. Tukaj pa Slovenija zaostaja«. Sodobno uspešno raziskovanje je po njegovih besedah lahko samo mednarodno in multidisciplinarno.
»Še najbolj pogrešam, da bi ozaveščanje zavladalo tudi po hodnikih stroke«
Med primeri dobrih praks pri nas je prof. dr. Zvezdan Pirtošek izpostavil združenje Spominčica ter prizadevanja skupine ljudi, ki bi rada Celje naredila demenci prijazno mesto«. Ozaveščanje je boljše kot denimo pred petimi leti, je poudaril in dodal, da ga predvsem navdušuje »silni entuziazem in pripravljenost prostovoljcev«. Veliko zanimanje opaža pri svojih študentih na medicinski fakulteti, kritičen pa je do svojih kolegov, saj po njegovih besedah najbolj pogreša, da bi ta proces osveščanja o pomenu motenj spomina in demence ter možganskih bolezni zavel tudi po hodnikih stroke. »Bom samokritičen. Velikokrat se mi zdi, da imam največ težav pri prepričevanju svojih kolegov, da so možgani tudi organ, da je to, da si pozabljiv, lahko tudi bolezen, tako kot na primer pljučnica«. Z novo strategijo pa načrtujejo tudi model, po katerem naj bi v Sloveniji vzpostavil mrežo centrov, organizirano svetovanje, raziskovanje ter med drugim tudi pravno zaščito pacientov z demenco.
