S šestimi v šolo: prezgodaj ali ravno prav?

Predvajaj

foto: Darja Pograjc

So šestletniki pripravljeni za vstop v formalno obliko izobraževanja ali so še premajhni? Odgovori na to vprašanje so različni. Medtem ko nekateri strokovnjaki zagovarjajo slovensko devetletko, saj je ta prilagojena vstopu pet- in šestletnikov v šolo, drugi opozarjajo, da se otrok zelo veliko nauči prek igre, in so prepričani, da je kasnejši začetek šolanja za otroka koristnejši.

Letošnja generacija prvošolcev je najštevilčnejša v zadnjih skoraj dveh desetletjih. 22.293 rumenih rut na 453 šolah je bilo razdeljenih med učence, ki v teh dneh spoznavajo svoje novo okolje – šolo, v kateri bodo preživeli 9 let. Prehod iz vrtca v šolo je za otroke in starše zelo pomemben dogodek, podatki pa kažejo, da se zmeraj več otrok v šolo vpiše s sedmimi leti. Leta 2008 je v prvi razred vstopilo okoli 700 sedemletnikov, v letu 2014/15 je bila številka več kot 1200, kar pomeni 5 odstotkov generacije, so povedali na Zavodu RS za šolstvo. Podatki zato kličejo po analizi vzrokov za povečanje števila odlogov v šolo, ki jo bodo opravili že to šolsko leto.

Odlog predlagajo starši, odobri ga strokovna komisija na šoli

Predlog za odlog šolanja (ali pa za predčasni vstop na primer januarja rojenih otrok) v večini primerov dobronamerno vložijo starši ob februarskem vpisu otrok v osnovno šolo. Po besedah podravnateljice in svetovalne delavke na OŠ Bežigrad v Ljubljani Polonce Droljc največkrat zato, ker so zaskrbljeni, ali njihov otrok izpolnjuje pogoje za vstop v šolo ali ne. Ravnatelj določi strokovno komisijo, ki preveri pripravljenost otroka za šolo, sestavljajo pa jo sestavljajo zdravnik, šolski svetovalni delavec (psiholog ali pedagog) in učitelj ali vzgojitelj.

“Zdravnik pregleda otroka iz zdravstvenega vidika, psiholog preverja otrokovo mentalno funkcioniranje in osebnostno zrelost. Preverja se govorno razumevanje otroka, sposobnosti logičnega sklepanja, dobijo nekaj nalog grafomotorične vrste in zaznavanja števil, štetja do 10. Glede osebnostne in socialne zrelosti največ podatkov dobimo od tistih, ki otroke najbolj poznajo – od njihovih staršev in vzgojiteljev v vrtcu.”

Odgovor starši dobijo vsaj tri mesece pred začetkom šole. Če je negativen, se lahko pritožijo na ministrtvo za izobraževanje, a takega primera na OŠ Bežigrad, kjer imajo 5 % učencev, ki so v šolo stopili leto pozneje (ali leto prej), še niso imeli.

Razlogi za odlog

V Sloveniji, kljub vedno večjemu številu odloženega šolanja (je pa res, da so do letos naraščale tudi generacije prvošolcev), ne beležimo več težav otrok v razvoju. Naši sogovniki so med razlogi za poznejši vpis v šolo navedli predvsem skrb staršev, kako se bo njihov otrok znašel v šoli, njihovo željo, da otroku zagotovijo še eno leto brezskrbnega otroštva, pa tudi lažje usklajevanje družinskih urnikov in življenja, ko je otrok v vrtcu. Razvojna prihologinja z ljubljanske Filozofske fakultete dr. Ljubica Marjanovič Umek:

“Subjektivna prepričanja staršev, da se otroku, ki gre v šolo, jemlje otroštvo, pripomorejo k temu, da otrok šolo doživlja kot stresno. Prav tako se starši bojijo za uspeh svojih otrok v šoli. Sama bojazen je čisto v redu, težava nastane, ko vsi starši ali pa večina staršev pričakuje, da bodo njihovi otroci najboljši v šoli. In to je razlog, zakaj je lažje, da si rečem, da je moj otrok novembrski in naj zato ostane še eno leto v vrtcu, ker bo drugo leto imel več možnosti, da bo med najboljšimi. Ampak to se ne izide tako. Individualne razlike med ljudmi se prezentirajo na drugih ravneh, ne na tej, ali čakaš še eno leto za vstop v šolo ali ne. Zato je odlašanje z vstopom otroka v šolo, ki gre izven tega, kar je zakonska norma, torej le na podlagi datuma rojstva, tek na kratko progo. Seveda imamo možnost odloga zaradi zdravstvenih razlogov, zaradi določenih priporočil komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami ipd., a v tem primeru gre za strokovne ugotovitve in priporočila staršem, ki se potem odločajo sami.”

Iz zgodnjega v srednje otroštvo

So skrbi staršev upravičene ali pretirane? V kakšem razvojnem obdobju sploh je otrok pri šestih letih? Vstop v šolo pri šestih letih (med 5 letom in 8 meseci ter 6 letom in 8 meseci, če smo natančni), se v razvoju otroka pokriva s prehodom iz obdobja zgodnjega otroštva v obdobje srednjega otroštva. So pri tej otroci starosti kognitivno, čustveno in socialno dovolj zreli oziroma, če sledimo terminologiji razvojne psihologije, pripravljeni za šolo? Marjanovič Umekova pravi, da ja, saj v tem času prihaja so pomembnih sprememb v njihovem razvoju:

Gre za dimaničen proces, ki je pri vsakemu otroku nekoliko drugačen. Večina otrok se bo sicer razvijala skladno s pričakovanji iz teorije, pri nekaterih pa bo pri določeni starosti zaznati obstanek v razvoju, čez 3 mesece pa bodo doživeli hiter razvoj in dohiteli ali celo prehiteli vrstnike, pravi Marjanovič Umekova.

Včasih so pripravljenost za šolo preverjali drugače, že dolgo časa pa velja, da je otrok med 5. in 7. letom pripravljen za šolo, zato se meja vstopa v šolo po mnenju pediatrinje in nevroznanstvenice Tine Bregant z devetletko v bistvu ni spremenila:

“povsod po svetu so otroci in njihovi možgani  med 5. in 7. letom starosti dovolj zreli, da lahko začnejo z opismenovanjem in računanjem. Med otroki so velike razlike, zato tudi govorimo o razponu, od kdaj do kdaj je zaželeno, da otrok začne s šolanjem. (…) Nimamo takega števila otrok doma, da bi lahko kot starši utemeljeno presojali, ali se naš otrok razvija primerjalno z drugimi otroki. In kadar smo v dilemi (seveda za nekatere stvari dileme ni), takrat je smotrno vprašati strokovnjaka, ki otroka dobro pozna. Mi poznamo otroka iz enega vidika, vzgojiteljica v vrtcu pa iz drugega. Tudi v šoli bo morda otrok pokazal neka druga znanja, ki jih doma nismo uspeli odkriti, ali pa se bodo razkrile določene težave, ki jih doma nismo zaznali. To je normalno, saj je šolsko okolje drugačno od domačega. In prav je tako – šola usposablja otroke za druge razmere.”

Ali gre otrok v šolo s petimi ali s sedmimi leti, ni tako nepomembna razlika, pa je prepričan razvojni psiholog z Univerze v Cambridgeu dr. David Whitebread, ki zagovarja kasnejši vstop otrok v formalno izobraževanje. Delež, ki ga eno leto predstavlja v življenju posameznika, je pri 5-letniku veliko večji kot pri 7-letniku, otrok ima leto ali dve več časa za nestrukturirano igro, vrtec in učenje, ki temelji na igri. To obdobje pa je ključno tudi za razvoj t. i. samokontrole:

Dr. Whitebread pravi, da tudi mednarodne raziskave pismenosti – na primer PISA, kažejo na to, da države, kjer se formalno šolanje začne s petimi leti, niso na vrhu lestvic dosežkov v bralni pismenosti in matematični sposobnosti otrok. V azijskih državah in tudi na primer na Finskem začenjajo otroci s šolo s sedmimi leti, pa so med najboljšimi. Še več, Whitebread je prepričan, da obstajajo celo dokazi, ki govorijo o tem, da zgodnejši vstop v šolo prinaša negativne posledice. Pri tem se opira na izsledke raziskave Novozelandca Sebastiana Suggate-a, ki je primerjal bralno pismenost otrok, ki so začeli hoditi v šolo s petimi leti, in tistimi, ki so se v formalno izobraževanje na NZ vključili s sedmimi leti. Pri 11. letih med skupinama ni bilo več razlik, prav tako rezultati raziskave kažejo na to, da otroci, ki so z branjem začeli kasneje, bolj uživajo v branju in bolj razumejo besedilo. Dr. David Whitebread:

“Veliko vlad misli, da je koristno, če otroci začnejo v javno šolo hoditi zgodaj – predvsem otroci iz socialno nespodbudnega okolja. A dejstva kažejo ravno obratno. Razloga sta dva. Imajo manj let za pridobivanje koristi, ki jih prinaša učenje z igro. Drug razlog pa je, da se začnejo učiti na formalen način, za katerega kognitivno še niso pripravljeni. Posledica tega je lahko, da se jim zdi učenje branja težko, zato izgubijo samozavest in se njihov odnos do učenja in sebe kot učenca poslabša.”

A bolj kot starost otrok, ugotavljajo vsi sogovorniki, je pomebno predvsem to, kakšno šolo imamo.

Je devetletka primerna za šestletnike? 

Slovenska devetletka je bila po besedah dr. Marjanovič Umek narejena po meri šestletnikov – tako sistemsko kot kadrovsko.  V prvem razredu sta za otroke zadolženi dve učiteljici, med njima je ena praviloma vzgojiteljica, prvi dve leti se učence ocenjuje opisno, in ne številčno, zaradi česar lahko učitelji individualno spremljajo otrokov napredek na različnih področjih, otroci pa se med seboj na ravni znanja ne morejo primerjati. Prav tako standardi znanja niso postavljeni za vsak razred posebej, temveč za obdobje prve triade – s tem se upošteva individualna dinamika razvoja otroka in njegovih sposobnosti.

Mnogi so prepričani, da slovenski otroci v šoli niso preveč obremenjeni, a dejstvo je, da se je delo v prvem razredu v zadnjem desetletju spremenilo. Franc Oblak, vzgojitelj v prvem razredu na OŠ Oskarja Kovačiča v Ljubljani, opozarja:

“Prehod iz vrtca v šolo je bil pred desetimi leti lažji, saj je bilo snovi manj, manj učene obveznosti. Če smo imeli pri matematiki pred 10 leti za število 1 ves teden časa, to je 4 ure, imamo zdaj na voljo eno uro ali pa v eni uri spoznamo celo dve števili. Tako da se je veliko spremenilo. Strokovnjaki se najbrž odločijo na podlagi raziskav, da je smotrno dajati snov v nižje razrede. Kognitivno so otroci sicer naprednejši, manjka pa jim socialnih veščin.” 

Po besedah svetovalne delavke na OŠ Bežigrad Polonce Pograjc se sistem sicer ni spremenil v smislu, da bi bil težji, spet pa so višja pričakovanja – otroci se prvi tuj jezik v razširjenem programu osnovne šole učijo že v prvem razredu, česar pred leti ni bilo. Po ocenah Oblaka je prvi razred naporen in zahteven za tretjino prvošolcev, delo pa učitelji prilagodijo skupini. Držati se morajo sicer učnega načrta, pri tem, kako ga izpeljejo, pa so avtonomni. Kljub vsemu po mnenju obeh šolnikov v prvem razredu ostaja premalo časa za igro, gibanje in pogovor.

Enostavnega in jasnega odgovora na dilemo, ki smo jo izpostavili v tej oddaji, torej ni. Najbrž pa bi bilo preveč preprosto, če bi vse zvalili na preveč zaščitniške starše z velikimi pričakovanji. Odločitev, ali vstop v šolo odložiti ali ga celo pospešiti, mora biti odvisen predvsem od otroka. Dejstvo pa je, da je prvi razred težji, kot je bil, in da je, kljub vsem prilagoditvam, še vedno šola.