Bilo je nekoč in vrča se. Res je, nekoč so dovški gospodarji, da bi se izpostavili, dali na pročelja hiš naslikati slike v velikosti okna. Motivi so bili različni, od krajinskih in sakralnih do rož in živali. Sčasoma je bila ta tradicija opuščena, zdaj pa se vrača nazaj. Toda nekoliko drugačna. Dovje in okolica sta namreč polna pravljic, ki jih je leta zbiral in izdajal Mirko Kunčič. Zapisal je približno 70 pravljic, izdal pa jih je kot Triglavske pravljice, in sicer v treh zvezkih. Tako v jeziku kot zgodbah te zbirke je domača slikarka Špela Oblak našla motive za poslikave šestih hiš, poslikala pa naj bi v Dovjem še dve, mogoče pa še nekaj hiš v sosednji Mojstrani, ki je tako ali tako tesno povezana s Dovjem, čeprav ta vas leži na drugi strani ceste Jesenice – Kranjska Gora. Dovje so vas v kateri internet in televizija nista nikoli zadušila družabno življenje, ki ohranja bogato tradicijo raznovrstnih srečanj in običajev. Na vasi sta tudi dva pripovedovalca omenjenih pravljic, Marcel in Leona Gomboc. Vsaka dva tedna zbereta otroke, ki imajo radi pravlijice, jih popeljeta po vasi od poslikave do poslikave in jim pripovedujeta zgodbe o tem, kako so domačini premagali Bedanca, pa o vaški cerkvi, o skrivnostih Bvaščje jame, o starem Partu in divjem možu ali pa o nekdanjem vojaku Sabljici. Kot je pri Vandotu povezovalna figura Kekec, je pri Kunčiču pastirček Gregor, radoveden, pogumen, radoživ in strašno lepo vzgojen fantič. Avtor Nedeljske reportaže Jurij Popov, je pot poslikav po vasi poimenoval pravljična transverzala.
Foto galerijo, ki jo je Jurij Popov posnel ob obisku Dovjega, si lahko ogledate v spodnji galeriji.
