Zmajarsko vzletišče

Ko obiščemo Loško dolino, nas pot pelje naprej preko Bloške police, skozi starodavni Lož, Stari trg pri Ložu, in nato nas že pozdravi Racna gora, s svojimi slemeni zapira Loško dolino na vzhodu. Čeprav je v tej naravni pregradi med Loško dolino in Loškim Potokom najvišji Petelinjek, je zaradi svoje dostopnosti veliko bolje obiskan vrh, imenovan enako kot gora - Racna gora.

 

 

 

Gora

Gozdu, ki vse bolj prerašča pobočja, kljubujejo le še redke košenice, med njimi tudi jasa na zahodnem pobočju, ki jo za vzletišče radi uporabljajo jadralni padalci in zmajarji, tako so med drugim zapisali na straneh javnega zavoda za kulturo, turizem in medgeneracijsko sodelovanje Snežnik.

 

Na vzhodni strani Loške doline, nad izviri Velikega Obrha se bohoti Racna gora. Ta je danes poraščena z gozdom, le sredi pobočja je ostala ena sama večja jasa. Zanimivo pa je, da ljudsko izročilo navaja Racno goro kot domovanje zmaja-ltuarn, na vrhu naj bi stal tudi grad.

Miti in resnice

Sicer pa je ta gora domovanje ali le prehod za številne žival, med njimi tudi za medveda. V ljudskem izročilu pa so z njo povezni številni strahovi in bajeslovna bitja.

 

Zakaj tako ime?

Milena Ožbolt z Markovca pravi, da so vsaj tri inačice izvora imena. Prva je, da so zaradi poplav iz lukenj na Racni gori letale race, druga varianta, da so race iz Racne gore prihajale k vodi. Kraševčev ata ji je pa nekoč povedal, da so od tam letale race. Ena od štorij je tudi, da naj bi nekoč tam na drevju rasle race. Je pa gora nastala ko je bil še zmaj v Mrzli jami. Imel je sedem glav.  Ljudje, ki so pršili v te kraje  so se naselili na ravno polje, ki pa je bilo polno skal in kamenja, tu pa je bil še zmaj, ki so se ga vsi bali. Nato pa se je našel nek pogumen mož in je ljudi tako ohrabril, da so zmaja  ugnali. Odsekali so mu šest glav, in ko naj bi padla še sedma, je zmaj začel prositi za življenje. V zameno pa naj bi očistil  polje skalovja, in res ga je nato znosil na Racno goro.

Zmaji

Zmaji na Racni gori niso naključje, jasa, ki smo  jo že večkrat omenili je spodbudila tudi prve letalce z zmaji, zmajarje, ki so sredi 70-let prejšnjega stoletja začeli tam letati. Prvi je bil dr. Bogomir Miro Hrabar, sicer domačin, ki je živel v Ljubljani. Njegovi poleti so vzbudili veliko zanimanje med domačini, in tako so se spletle tudi številne anekdote. Tak je bila recimo, da je nekoč pristal na njivi, kjer je še vedno rasel krompir, ki bi ga moral kmet sicer že davno pospraviti. Ko je zmajar zaoral med krompirjem, je lastnik njive takoj pridirjal z vilami in se seveda zelo razburil, ampak ker mu je letalec obljubil, za tisti čas, kar lepo vsoto denarja, ga je kmet na koncu pobaral: "Doktor Hrabar, kar še kdaj pristanite na moji njivi!"

Tuji vzori

Zmajarstvo je prišlo v naše kraje skupaj z nekaterimi drugim športi iz zahoda,  in vse to se je združilo v Delta klubu, ob tem pa so nastali še trije centri v Ljubljani, Škofji Loki in  v Cerknici, ki med samo niso bili povezani pove dolgoletni zmajar Andrej Mravlje. Ta pravi, da se je zmajarstvo začelo okrog leta 1975, zmaje so izdelovali po slikah iz knjig. Šolanje za letalce z zmaji se je začelo na Blokah, in ko so ti dobili dovolj izkušenj so šli letati na Racno goro. Tam so bili poleti visoki  300 metrov, let pa je trajal eno uro. Vendar pa so nekateri zmajarji radi tudi malo pretiravali in so svoje polete opisovali s podobno mero pretiravanja kot to velja za šale o ribičih, doda Mravlje.

Na Racni gori sta bili dve težji nesreči,  tako je Stane Homar je postal tetraplegik, ostale nesreče pa so se na srečo končale le z zlomljenimi rokami, nogami, buškami in zvini. Zmajarji pa so  pristajali tudi na vaških kurnikih, kozolcih in hišah, na veliko veselje domačinov.

Sicer pa nekih neposrednih povezav z jadralnim letalstvom, ki je bilo razvito na Blokah ni bilo pove Mravlje, čeprav so zmajarji letali tudi z gričkov in vzpetin v okolici Blok,  recimo z Bradatke in podobo.

Hitri servis

Zmaje so takrat popravljali kar na Racni gori. Zgodilo pa se je, da je moral kdo sesti v avto in se odpeljati v Ljubljano, kjer je potem v nekdanji Metalki kupil potrebne "rezervne dele". Šlo je predvsem za cevi, žico in ostalo drobnarijo.

 

 

Jadralni padalci

Zmajarstvu je sredi 90 let na Racni gori sledilo jadralno padalstvo, letal je tudi Adolf Košmrl. Kot doda, je bil prvi jadralni padalec na Racni gori, Andrej Šebenik, domačin, ki je navdušil tudi vse ostale. Vsi pa so se učili sami, sproti iz svojih napak. Začeli so prirejati tudi tekme, tako na občinski kot  na državni ravni,  ustanovili pa so tudi  klub Race.

 

 

Jasa

Zmajarstva in padalstva ne bi bilo brez jase na Racni gori. Adolf Košmrl iz Vrhnike pri Ložu, pove, da ima njegova družina v lasti ta del gore že od nekdaj , in da je jasa tam že od kar pomni. Po njegovem je najbrž nastala zaradi vetra, ki ne pusti, da bi tam kaj raslo. Prej je bila Racna gora gola, saj so tam pasli živino in ovce. Jaso pa je ročno kosil  sovaščan. Seno so nato s pomočjo leskovih vej spravljali do poti in ga nato z vozovi prepeljali v dolino.

 

 

 

 

 

Izročilo

Z Racno goro je, poleg zmajev povezanih kar nekaj mitoloških bitij, Milena Ožbolt pove, da je bilo veliko različnih cupranc, ki so hodile po gori sem ter tja. To so trdili domačini, ki so na gori večkrat videli lučke. Pri tem pa so najbrž pozabili, da so  v resnici  z Racne gore hodili Polanci k maši in so si svetili z baklami-faglami. Na vrhu  gore pa so zažigali cuprance.

 

Gozd zmaguje

Racno goro sestavljata apnenec in dolomitizirani apnenec. Nekoč so imeli domačini svoje travnike predvsem na dolomitni podlagi, saj je bila ta primerna za košnjo in pašništvo. Gozdne površine so krčili večinoma s požigalništvom in s pomočjo koz, ki so poskrbele, da se površine niso zarasle. Revirni gozdar Janez Antončič ocenjuje, da je industrializacija povzročila, da ljudje niso več kosili in pasli na Racni gori, zato se je ta začela zaraščati. Gozd se je približal hišam in zato prihajajo v vasi medvedi, in druga divjačina.

 

 

 

Kraljestvo divjadi

Na Racni gori  živijo: jeleni, košute, medvedi, divji prašiči, divje mačke, risi, polhi, cel vrsta ptic, tudi divji petelin in gozdni jerebi. Rafael Mlakar, z Iga vasi, ga  je bil letos, kljub svojim častitljivim 80 letom, že v vsaj 30-krat na Racni gori. ( Žal je Rafael Mlakar pred nekaj dnevi umrl).

Na Racni gori je veliko divjačine, ki se tu ne zadržuje ampak je gora le vmesna postaja na njihovih poteh, to so recimo risi in volkovi.  Šakalov še ni, jih pa pričakujejo, saj so sledi že našli. Pa tudi Ljubljansko barje, kjer so šakali že stalni prebivalci ni tako daleč od Racne gore. Opazili so večkrat tudi gamse ali gošarje kot jih ponekod imenujejo.

Kako zelo pomembna je na Racni gori divjačina, kaže izročilo, saj so bili včasih zato v teh krajih zelo "aktivni" raubšici, ali nezakoniti lovci.

Brez polhanja v tisti krajih ne gre. Rafael Mlakar je povedal, da so  na Racni gori polhali že od nekdaj. Zato izročila in zgodb o polhanju ne manjka. Posebej pa je bila že od nekdaj cenjena tako imenovana polšja mast, za hitrejše celjenje ran. Polšje kožuščke pa so kupovali različni posamezniki pa tudi trgovci.

Gora je meja

Racna gora je naravna pregrada med Notranjsko in Dolenjsko in je pomemben vir lesa, za domačo porabo, in za industrijsko predelavo in prodajo.

Racna gora je tudi vir za največji vodotok v Loški dolini.

Problemi

Največji problem pri gospodarjenju z gozdom na Racni gori so bile poti, pravi Janez Antončič. Problem so bile slabe ceste, in sedaj pospešeno delajo vlake, da lahko ljudje gozd obdelujejo.  Žal z večjim številom cest prihaja v gozd vse več ljudi, ki se tam vozijo z različnimi prevoznimi sredstvi, kar vnaša nemir in prinaša onesnaževanje, zato bo treba to zakonsko urediti.

Naselja na gori?

Naselij na Racni gori ni, v bližini je Knežja Njiva in v to pogorje sodijo »Zdolnje in Zgornje Polane«, pravi Milena Ožbolt.  Naselja so na pobočjih Racne gore. Tak primer so recimo že omenjene Poljane-Polane, ki so nastale v času turških vpadov, zaradi  njihov odmaknjenosti od glavnih ceste so jih drugi prebivalci in ravninskih predelov in okoličani zasmehovali. Očitali so jim, da imajo "smešno govorico" in podobno.

 

Ko imate toliko...

Je Pudobec srečal Poljanca, se pomenkujeta, pa pravi: "Zakaj pa vi na Poljanah snega v kopico ne denete, ko ga imate toliko! Ga boste stopili, pa boste imeli vodo, kadar bo suša!" Pravi Poljanec: "Bomo- takrat ko boste vi seno v vodi sušili!"

Poljanci imajo vsako zimo največ snega daleč naokoli, Pudobce in druge po dolini pa vsako pomlad voda zaliva in pudobski travniki so precej močvirnati tudi ko je drugod vse brez posebnosti...

/iz zapisov Milene Ožbolt/

Nad Zgornjimi Poljanami je cerkev sv. Andreja, ( svet Andri) ki je zelo stara. Na to cerkev so vezane številne zgodbe. Recimo Andrejeva stopinja.

Vrh buri duhove

Racna gora je najvišji vrh na vzhodni strani Loške doline, zato je vrh vedno buril duhove. Tam naj bi sežigali čarovnice in tam je tudi velik kup kamenja. Baje naj bi tam stal grad.

O gradu res ni nekih sledi je pa pogorje prepredeno z ostanek obrambne Rupnikove linije, ki so jo zgradili v času pred II. svetovno vojno. Po vojni so  iz teh bunkerjev pobirali železje za obnovo požganih hiš in drugo opremo. Kup kamenja na vrhu Racne gore, pa je po najnovejših podatkih Milene Ožbolt ostanek skrivališč partizanskih družin, ki so se tja zatekle pred nasiljem italijanske vojske. Tam so imeli barake in latrino-poljsko stranišče, imenovano po Mussoliniju.

Vse se obnavlja

Tudi Racno goro je tako kot številna druga področja prizadel žled, in kako na to gleda revirni gozdar Janez Antončič. Kot ocenjuje, so 95% posledic žleda na njihovem področju že odstranili.  Doda pa, da ima narava veliko moč in se bo obnovila sama, če ne prej v 40 letih, vendar pa smo ljudje preveč nestrpni in hočemo, da se to zgodi kar jutri. Ne samo z žledom in drugimi podobnimi ujmami, ljudje v krajih pod Racno goro se spopadajo tudi s poplavami.

 

 

Kakorkoli že, Racna gora vedno znova vabil v svoje zeleno naročje, in vsak dan, vsak letni čas ji nadene drugačno podobo.

Milan Trobič