Nasilje ni sprejemljivo v nobeni od pojavnih oblik

foto: Alexas_Fotos/Pixbay

Nasilje ima veliko obrazov. Žal se zganemo šele, ko pokaže najbolj krvoločnega. Jeseniški dogodek je zarezal kot mesarski nož. Otroci so najbolj ranljivi, govorimo, a paradoksalno, kot kažejo podatki, tudi najmanj zaščiteni. Kako je mogoče, da nekdo tako brutalno pretepe dveletnega otroka, da umre, je onkraj razuma. Prezgodaj je soditi, kdo je odgovoren, ali je katera od služb zatajila. Poraja se le vprašanje, kako je mogoče, da nihče nič ni vedel. Ali sosednje niso slišali joka, ali otroka nihče ni niti ošinil s pogledom? In zakaj, če temu ni tako, so vsi molčali?

Splošna ignoranca in aroganca do drugih je strašljiva, ravno tako kot surovo pretepanje otrok. A tu pridemo do ključnega problema. Postajamo neodgovorni in brezbrižni. Živimo v družbi, v katerem je nasilje norma, nekaj običajnega. Živimo v okolju, v katerem se še vedno govori, da je klofuta ali ena po zadnji plati čisto sprejemljiv vzgojni ukrep.

Le kako naj bi bilo drugače, ko pa se v tisočih izvodih prodajajo knjige nekaterih psihologov, ki v zaušnicah in klofutah ne vidijo nič spornega. Le kako naj bi bilo drugače, ko medijski prostor polnijo intervjuju s tako imenovanimi strokovnjaki, ki zagovarjajo telesno kaznovanje otrok. Kako bi le lahko bilo drugače, ko pa še vedno govorimo o kaznovanju, ne pa o vzgoji? In tisti, ki so bili v otroštvu deležni telesnega kaznovanja, pogosto pozneje v svojem življenju tako ravnajo s svojimi otroki. In začarani krog nasilja je sklenjen.

Ne, nasilje ni sprejemljivo, v nobeni od svojih pojavnih oblik. Nasilje je nedopustno, pa naj bo fizično, psihično ali ekonomsko nasilje. V vseh primerih, ko nekdo nastopa s pozicije moči in jo izkorišča, gre za nasilje in pika. Zato opozarjajmo nanj. Glasno, brezkompromisno, neusmiljeno. Kajti deklico z Jesenic ima na vesti celotna družba. Na vesti jo imamo tudi vi in jaz. Nasilje ima namreč veliko obrazov.

 

Na Prvem ste lahko o tematiki nasilja slišali tudi nekatera druga razmišljanja

»Starši naj bi bili varno pristanišče svojim otrokom«

Tragični dogodek ob smrti dveletne deklice je opomin za vse, ki odločajo v naši državi ali imajo stike z otroki, in tudi za javnost. Takšen je bil odziv Zveze prijateljev mladine Slovenije. “Vsi smo odgovorni za otroke, ki so najbolj ranljivi del naše družbe.
Družina bi morala biti najbolj varno zavetje za otroke,” poudarjajo. Preventiva naj bi bila usmerjena v vzgojo in zavedanje staršev, da so varno pristanišče za svoje otroke, pa poudarja dr. Albert Mrgole, psiholog in psihoterapevt, predsednik Nacionalne mreže TOM.

 

O nasilju nad otroki tudi v oddaji Intelekta

 

Za odraslega, ki udari otroka, ni opravičila

 

»Tudi jaz sem jih kdaj dobil okoli ušes, pa sem čisto normalen,« se glasi stavek, ki ga še vedno velikokrat slišimo v družbi. Je stavek, ki minimalizira, banalizira in upravičuje fizično nasilje v družini. Čeprav je bilo v zadnjih letih pomembno spoznanje, da gre pri nasilju v družini za kršitev človekovih pravic in da ne gre samo za telesno nasilje, ampak tudi za psihično, spolno in ekonomsko, se še vedno premalo zavedamo, da nasilje v družini ni nekaj, kar spada v zasebno sfero, zgolj zato ker se dogaja med štirimi stenami. Nasilje v družini je širši družbeni in globalni problem, pred katerim si vse prepogosto zatiskamo oči. V zadnjem času smo sicer priča bolj odločni politiki proti nasilju, proti diskriminaciji, sovražnemu govoru in praksam, ki preprečujejo enake možnosti ter kršijo človekove pravice. Hkrati pa živimo v času, ko je nasilja vse več. Kako doseči ničelno toleranco do nasilja? Kako doseči, da bo zatekanje k nasilju postalo nekaj popolnoma nepredstavljivega? Zakonodaja s predvidenimi spremembami, ki jih prinaša novela zakona o preprečevanju nasilja v družini, gre v pravo smer, vprašanje pa je, v kolikšni meri bo uspešna njena implementacija v praksi. Se bodo res morale zamenjati generacije?

Statistika je nedvoumna. Vsaka tretja ženska v Evropi je žrtev nasilja, v Sloveniji fizično nasilje med štirimi stenami doživlja vsaka peta ženska, vsaka druga trpi zaradi psihičnega nasilja in vsak četrti otrok je žrtev nasilnih odnosov v družini. Ob tem ne smemo pozabiti, da so to zgolj uradni podatki in da večina primerov ni nikoli prijavljenih. Povečalo se je tudi število najhujših kaznivih dejanj, umorov. Policija je lani zaznala 1,5-odstotno rast števila kaznivih dejanj nasilja v družini. Vsako leto pa izreče okoli 1.000 ukrepov prepovedi približevanja. Maja Plaz, predsednica društva SOS telefon, pravi, da je v lanskem letu pri njih poiskalo pomoč 3000 žrtev, 70 žensk in otrok pa se je zateklo v njihovi dve varni hiši.

Zato je še toliko bolj pomembno, da država sistemsko rešuje problem nasilja v družini. Nedavno se je končala javna razprava o noveli zakona o preprečevanju nasilja v družini. Kot pojasnjuje predsednica društva za nenasilno komunikacijo Katja Zabukovec Kerin, prinaša predlog novele več pomembnih sprememb. Razširja opredelitev družinskih članov, pa tudi opredelitev nasilja v družini. Dodatno naj bi za fizično nasilje štelo prisiljevanje v delo ali opustitev dela ter omejevanje gibanja in komuniciranja. Za spolno nasilje pa naj bi veljalo tudi objavljanje spolnih vsebin o žrtvi. Kot psihično nasilje novela dodatno opredeljuje razširjanje informacij o žrtvi. Širša naj bi bila tudi opredelitev ekonomskega nasilja. Novela uvaja povsem novo obliko družinskega nasilja, zalezovanje. Hkrati dodaja dolžnost prijave nasilja za osebe, ki zaradi osebnih okoliščin niso sposobne skrbeti zase, kar pomeni, da mora vsakdo, zlasti pa strokovni delavci oziroma delavke v zdravstvu ter osebje vzgojno-varstvenih in vzgojno-izobraževalnih zavodov, takoj obvestiti center za socialno delo, policijo ali državno tožilstvo, kadar obstaja sum nasilja v družini.

Za odraslega, ki udari otroka, ni opravičila

Novela zakona o preprečevanju nasilja v družini med drugim predvideva nedvoumno prepoved telesnega kaznovanja otrok. Svet Evrope je že večkrat opozoril, da Slovenija še vedno ni v celoti prepovedala telesnega kaznovanja otrok, hkrati pa tako Svet Evrope kot tudi številne nevladne organizacije pozivajo k cilju, da se telesno kaznovanje otrok konča po vsej Evropi. Za odraslega, ki zlorabi svojo fizično moč in udari otroka, ni nobenega opravičila. Zatekanje k nasilju mora postati nekaj, kar je popolnoma nedopustno in nepredstavljivo. Telesno kaznovanje otrok je v Sloveniji sicer že prepovedano, vendar smo še vedno velikokrat priča upravičevanju nasilja nad najšibkejšimi. Novela zakona o preprečevanju nasilja v družini to po novem zelo jasno prepoveduje. Darja Groznik, predsednica Zveze prijateljev mladine Slovenije, pravi, da je telesno kaznovanje otrok povsem neprimeren in nesprejemljiv vzgojni ukrep. Meni, da se starši ne zavedajo, kakšne dolgotrajne posledice povzročijo otrokom, ki jih telesno kaznujejo. Hkrati se s takšnim ravnanjem ustvarja družinsko nasilje. Tisti, ki so bili v otroštvu deležni telesnega kaznovanja, pogosto pozneje v svojem življenju nasilno ravnajo s svojimi otroki. Na takšen način je začarani krog nasilja sklenjen.