Izobrazba gluhih in naglušnih je pri nas precej nizka v primerjavi z drugimi skupinami invalidov in splošno populacijo, saj ima 89 % gluhih in naglušnih samo osnovnošolsko ali poklicno izobrazbo, 10 % srednješolsko in le 1 % višješolsko. Matija Agrež po končani srednji šoli ni bil prepričan, da bi mu doma uspelo nadaljevati univerzitetno šolanje na področju računalništva. Priložnost je dobil v Rochestru v Združenih državah Amerike, kjer je tudi ostal. Komunikacijske možnosti za vključevanje v svet slišečih in zaposlovanje gluhih bo s svoje ameriške perspektive predstavil v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami. S slovensko prakso pa jo je primerjal Matjaž Juhart, prof. defektologije in sekretar Zveze gluhih in naglušnih Slovenije. Oddajo je pripravila Jana Bajželj.
Izobrazba gluhih in naglušnih je pri nas precej nizka v primerjavi z drugimi skupinami invalidov in splošno populacijo, saj ima 89 % gluhih in naglušnih samo osnovnošolsko ali srednješolsko poklicno izobrazbo, 10 % srednješolsko in le 1 % višješolsko. Matija Agrež po končani srednji šoli ni bil prepričan, da bi mu doma uspelo nadaljevati univerzitetno šolanje na področju računalništva. Priložnost je dobil v Rochestru v Združenih državah Amerike, kjer je tudi ostal. Svet gluhih je s svoje osebne perspektive slišečega, kot otrok gluhih staršev, profesor defektologije in sekretar Zveze gluhih in naglušnih, predstavil Matjaž Juhart.
Matija Agrež se je leta 1991 preselil iz Slovenije v Združene države Amerike. Računalništvo in programiranje sta bila že od nekdaj njegovo močno področje. Izobraževanje je želel nadaljevati na področju računalništva na univerzi. Ker je bila gluhota ovira, ki bi mu v Sloveniji zaprla vrata nadaljnjega šolanja, se je začel spogledovati s tujino. Končal je Gimnazijo Kranj. Smer računalništvo. Ampak to za delodajalce v Sloveniji pred 25. leti ni bilo dovolj, da bi ga zaposlili kot programerja. Ni bil prepričan, da bi mi uspelo končati univerzitetno šolanje v Sloveniji, zato je iskal možnosti nadaljnjega izobraževanja v tujini. Zvedel je za National Technical Institute for the Deaf, kjer slušno prizadetim omogočijo študij računalništva. Živi v okolici Rochestra, v zvezni državi New York. Na univerzo ga še vedno vabijo, da predstavi mladim generacijam svojo življenjsko zgodbo. Tudi spodbuja jih, da naj pri študiju ne obupajo, ampak naj se trudijo naprej.
Kako se spominjate svojega šolanja v Sloveniji?
Prvi razred sem obiskoval na zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani. Tam sem bil zelo uspešen in sem napredoval, zato sem na priporočilo zavoda prvi razred še enkrat obiskoval na osnovni šoli v svojem kraju, na Ovsíšah pri Podnartu. Tam je bilo povsem drugače kot v zavodu, saj sem se moral sam znajti. Ker nisem imel zapisovalca ali prevajalca, sem zapiske prepisal od sošolca, ki je sedel z menoj. Ko je učitelj hotel ustno preveriti moje znanje, mi je vprašanja napisal na kos papirja in potem sem mu pisno odgovoril. Osemletko sem opravil s prav dobrim uspehom. Potem sem se vpisal na Gimnazijo Kranj. V gimnaziji sem dobil nove sošolce in nove profesorje. Tudi tam sem se moral zelo truditi, da sem jim dokazal, da zmorem. Seveda tudi na gimnaziji ni šlo brez težav. Potreboval sem nekaj časa, da sem se navadil in da so se tudi oni mene navadili. Največ težav sem imel pri predmetih, pri katerih ni bilo na voljo zapiskov. Znašel sem se, kakor sem vedel in znal. V tretjem letniku gimnazije sem se za nekaj ur tedensko zaposlil v podjetju Iskra, kjer sem pomagal razvijati programsko opremo. Ker je bila to področje pred 25. leti še novost, sem to z veseljem delal. Vlogo posrednika med podjetjem in mano je prevzel moj oče, ki je skrbel za komunikacijo. Gimnazijo Kranj sem uspešno končal leta 1991.
Kako ste se znašli v tujini in na kakšne ovire ste naleteli?
Moj odhod v Združene države Amerike je bil leta 1991 nekoliko otežen, ker je bil zračni prostor nad Slovenijo zaprt, zato sem letel iz Muenchna. Ko sem prišel v Rochester, sem bil začuden, kako smo ljudje različni. Tam sem se v treh mesecih naučil znakovnega jezika, da sem lahko sledil predavanjem v znakovnem jeziku. Doma, v Sloveniji, znakovnega jezika namreč nisem uporabljal, ker ni bilo potrebe za to, saj sem se sporazumeval z branjem z ustnic in s pisanjem na papir. Petletni program računalništva v Rochestru sem končal predčasno v štirih letih in treh mesecih, saj me je skrbelo, kako bo z denarjem, saj šolanje v Združenih državah Amerike ni poceni. Ko sem po študiju začel iskati zaposlitev, ni bilo lahko. Vedel sem, da so tudi v Združenih državah Amerike problemi z zaposlovanjem gluhih. V javnem sektorju gluhe osebe lažje zaposlijo, ker jih ščiti zakon. V zasebnem, kjer gluhe osebe prav tako ščiti zakon, pa zame ni bilo veliko možnosti, ker sem bil tujec. Moje edino upanje je ostal zasebni sektor. Vedel sem, da veliko zasebnih podjetij nima denarja za prevajalca, zato sem nabavil prenosni računalnik. Na intervju za sprejem v službo sem prinesel s seboj prenosnik, zato so šele takrat izvedeli, da sem gluh. Delodajalci so bili v zadregi, ampak sem se hitro znašel. Prižgal sem računalnik, odprl urejevalnik besedila in začel tipkati svojo predstavitev. Na ta način sem jim pokazal možnosti za komunikacijo z mano. To je večino delodajalcev presenetilo, vendar so bili zelo odprti. Po štirih poskusih mi je uspelo najti zaposlitev, vendar ni bila dobro plačana. Že v prvih tednih so ugotovili, koliko znam in kaj vse zmorem narediti, zato niso obžalovali, da so me zaposlili. Priznam, da jih je bilo na začetku strah, kako bo z menoj. Za komunikacijo sem uporabljal Windows Chat, saj sem lahko z vsakim komuniciral naravnost s pisarniške mize. Potem se je pojavil Windows Messenger, ki omogoča komuniciranje z vsemi, ki so povezani z internetom. Tam sem delal dve leti, potem pa začel iskati zahtevnejšo službo. Hitro sem jo dobil, ker sem imel zelo dobro referenco iz prve službe. Zaposlitev sem menjal vsaki dve leti, ker sem želel napredovati. Šest let po diplomi sem postal samostojni svetovalec. Trenutno delam kot svetovalec na področju kadrovskega izobraževanja za družbo SumTotal Systems. Bankam, farmacevtskim družbam in drugim podjetjem svetujem, kako lahko s tem sistemom zagotovijo kakovostno izobraževanje za svoje zaposlene. Zanje razvijam tudi različne rešitve. Delo opravljam na svojem domu.
Konec januarja je bil v Državnem svetu posvet o zaposlovanju gluhih in naglušnih v Sloveniji, saj je to pri nas velik problem. Delodajalce je strah zaposliti gluho osebo. Problem pa so tudi tolmači, ki gluhi osebi niso na voljo v neomejenem obsegu. Kako je s tem pri vas?
To je tudi v Združenih državah Amerike velik problem. Tudi tu je delodajalca strah zaposliti gluho osebo. Če le more, vzame slišečo osebo, ne pa gluho. Kot sem že omenil, je v javnem sektorju lažje najti službo, saj je, če je treba, zagotovljen tolmač. V zasebnem sektorju pa mora imeti podjetje proračun za delo tolmača. V manjših podjetjih, kjer je zaposlenih manj kot 50 ljudi, si tolmača ne morejo privoščiti. V večjih podjetjih je več verjetnosti, vendar na žalost ne vedno. Tolmači so dragi, saj na uro zaračunajo okrog 40 evrov. Če gre za več kot enourno tolmačenje, moraš potem plačati dva. Sam ocenjujem, da ima tolmačenje tudi šibke točke, saj ima znakovni jezik omejen besedni zaklad, zato so nekateri pojmi posplošeni. Službeno sem vsak teden približno 20 ur v telefonskem stiku s svojimi strankami. Običajnega telefona ne morem uporabljati, zato imam video telefon. Z njim se povežem s tolmačem, ki je vmesni člen med mano in stranko. Za komunikacijo še vedno veliko uporabljam elektronsko pošto, vendar vedno ne gre po tej poti, ko pojasnjujem svoje zamisli in preverjam, če se razumemo. Čeprav znakovnega jezika ne maram uporabljati, je to potrebno. Za vsak primer imam vedno pripravljeno tipkovnico, da tolmaču napišem, katero besedo imam v mislih. Nekaj zmede nastane, kadar gre za konferenčni klic, v katerega je vključenih najmanj pet ljudi. Moje stranke vejo, da sem gluh, zato se trudijo na začetku pogovora pri konferenčnih klicih povedati svoje ime. Če pa pozabijo, je pa včasih prava zmeda. Tolmačenje telefonskih pogovorov je zelo naporno, zato se tolmači menjajo na 15 do 20 minut. Verjetno vas zanima, kdo plača video tolmača. V Združenih državah Amerike mora vsak telefonski in mobilni naročnik plačati majhen prispevek, to je pol evra na vsako številko, in s tem financirajo telefonskega prevajalca. Vendar to ne velja, če sem v isti sobi kot oseba, s katero sem želel govoriti. Za to obstaja Video Interpreting, ki pa ga moram posebej plačati, ker se to ne upošteva kot normalno telefoniranje. V bolnišnici imam zagotovljenega tolmača, ker živim v Rochestru, kjer je veliko gluhih oseb. Na urgenci čakam na tolmača od 10 do 30 minut. Za ne nujne obiske pri zdravniku pa je treba tolmača naročiti en teden vnaprej. Večkrat slišim od tolmačev pripombe, da gluhi pozabijo sporočiti, da jih ne bo na pregled, tolmač pa pride ob dogovorjenem času, da bi opravil naročeno delo. Bolnišnica ali zdravstvena ustanova pa ga mora vseeno plačati. To se mi od gluhih ne zdi odgovorno. Na koncu bi rad pripomnil, da mora za komunikacijo poskrbeti vsaka stran po svojih najboljših močeh. Gluhi naj ne pričakujejo, da bodo od delodajalca dobili vse, kar potrebujejo. To preprosto ni mogoče, vendar naj vseeno predstavijo svoje ideje, kakšne so možnosti alternativnega komuniciranja. Delodajalci pa naj gluhe poskusno uvajajo za določen čas, da bodo lahko preverili, kakšen je njihov prispevek v podjetju. Iz svojih izkušenj lahko povem, da je bila moja rešitev z uporabo prenosnega računalnika za komunikacijo s slišečimi strankami in sodelavci zelo uspešna. Priznali so, da se z mano razumejo veliko bolje kot z mnogimi drugimi slišečimi.
