Področja njegovega restavratorskega dela so bila zelo široka
Mag. Ivan Bogovčič, slikar in restavrator, se z restavratorstvom ukvarja od leta 1961, poklicno pa od leta 1970. Za svoje delo je prejel več uglednih priznanj in nagrad, med njimi leta 1980 jugoslovansko plaketo za delo na področju spomeniškega varstva, dve Steletovi priznanji in Steletovo nagrado za življenjsko delo na področju ohranjanja kulturne in naravne dediščine, ki jo podeljuje Slovensko konservatorsko društvo. Leta 2003 je ob svoji 60-letnici zapisal:
»Zelo sem rad delal na slikah na lesu. Tako sem dobil v delo tudi ukradene krilne table iz cerkve pri Sv. Treh Kraljih v Slovenskih goricah, ki jih je nepridiprav razžagal po dolgem in počez, da bi iz dvostransko slikanih tabel dobil več enostranskih podob. Na srečo so slike našli v prodaji v Gradcu, še preden so se razpršile med več kupcev…«
Ob zori življenja
Jugovzhodni del Slovenije, ki je stoletja bolj gravitiral proti Zagrebu kot proti Ljubljani, je najbrž prav zato zelo slabo znan med Slovenci. Naš današnji gost mag. Ivan Bogovčič, slikar in restavrator, prihaja prav iz tega okolja, natančneje – iz Slovenske vasi pri Mokricah, ki se je leta 1943, ko se je rodil, imenovala Bregansko selo. Rojen je bil sredi vojne, bil je četrti otrok in oče se ga je razveselil, saj mu zaradi njega ni bilo treba obleči vojaške suknje. Živel je v kmečkem okolju, to pa je pomenilo, da kot drugi sin ne bo mogel ostati doma na mali kmetiji.
"V tej vasi sem bil rojen 16. aprila 1943. Bila je vojna in našo vas so skupaj z Obrežjem, Novo vasjo in Jesenicami ( na Dolenjskem) priključili novonastali hrvaški državi (NDH). Seveda so me morali nesti h krstu v Samobor. Po stricih Janezu in Štefanu, preimenovanih tiste čase v Ivana in Stjepana, sem bil krščen za Ivana Stjepana."
Začetki
Ivan Bogovčič je že v osnovni šoli dobil prvo usmerjevalko Ido Smerdel, ki je opazila njegov talent, domači so želeli da bi postal godbenik v vojaški godbi.
" Ob eni od mnogih naših šolskih reform je bil na Veliki Dolini, kjer sem končal prve štiri razrede, ukinjen tuj jezik in nižja gimnazija. Moj prvi dobri duh je bila rosno mlada učiteljica, ki je svoje prvo delovno mesto dobila na tem čudnem obrobju Slovenije. Ida Žnidaršič, kasneje s stanovskim kolegom poročena Smerdel, je opazila mojo nagnjenost k risanju. Včasih mi je celo prepustila tablo, da sem na njej kaj narisal med poučevanjem. Bila je dobri duh, ki se je zavzel, da so me poslali v Brežice na Gimnazijo."
Šolanje je nadaljeval v Brežicah, nato se je na pobudo Antona Simčiča odločil za srečanje s prof. Stiplovškom, ki ga je nagovoril za šolanje v Zagrebu. Šolal se je brez težav, le denarja ni bilo, vendar pa je šolo končal kot najboljši v generaciji.
Naprej po poti
Nato mu je prof. Ivo Fressl že ponujal zaposlitev v domu za mlade, v katerem bi fante po prirejenem programu učil soboslikarstva. Ker je bil Ivan boječ, si tega ni upal, želel pa si je nadaljevati šolanje na akademiji za likovno umetnost v Zagrebu. Pozneje so ga nanjo tudi sprejeli. Že v prvem letniku je bilo usodno srečanje s prof. Ljubom Ivančićem, izvrstnim slikarjem, ki ga je usmeril v portretno figuro; ta ga spremlja vse do današnjih dni.
Kako se je srečal z restavratorstvom? Stroko je spoznal konec 4. letnika srednje šole, to je bilo leta 1961, ko je odšel v vas Vranja pod Učko. Sledilo je delo na različnih projektih, od mozaikov v Pulju, do fresk v Srbiji.
" Ob Ljubu Ivančiću je moj študij še posebej zaznamoval častiti, pedantni, poln znanja, dobri in prav očetovski profesor Sigo Summerecker. Profesor slikarske tehnologije. Ves se je razdajal študentom. Prišel je zgodaj zjutraj in odhajal pozno popoldne. Veliki prijatelj Radoja Hudoklina, kolega z ljubljanske akademije. Drug drugega sta hvalila na vse pretege. In ne brez vzroka. Summerecker nas je veliko naučil, v delavnici smo naribali mnogo oljnih barv in preparirali veliko platen. A hvaležen sem mu za to, kar sem danes. Ni me silil v stroko. Napotil me je v jugoslovansko ekipo, ki je leta 1963 krenila v Pulj restavrirat antični mozaik. Vedel je namreč, da sem pred tem že dve poletji preživel v istrskih cerkvah, kjer smo restavrirali srednjeveške freske."
Poti
Leta 1964 je med poletnimi počitnicami odšel v Srbijo, kjer je restavriral stenske slike v Manastiru Nikolje. Tja se je vračal vsako poletje do leta 1968 in sodeloval pri restavriranju stenskih slik v mnogih krajih.
"Sledilo je restavriranje stenskih slik v Manastiru Nikolje v Ovčarsko-kablarski klisuri, ob zajezeni zahodni Moravi. Cerkev je pred časom poplavilo, zato je bil nujen restavratorski poseg. Nova izkušnja, bivanje v strogem ženskem samostanu. S kurami spat, s kurami vstat! No, ni bilo hudo. Mati Efrosinija, igumanija (prednica) je bila drobceno blago bitje. Red smo spoštovali. Hranili smo se v samostanu, ki je gojil skladno s svojimi pravili pravo vegetarijansko kuhinjo. Brezmesne so bile tudi sarme. A okusne."
" Ker sem imel srbske izkušnje z bizantinskimi freskami, sem bil poslan v Črno goro v Pivski manastir. Na reki Pivi so gradili hidrocentralo in akumulirana voda naj bi zalila območje manastira, zato ga je bilo treba preseliti na višje ležečo lokacijo. Pred demontažo zgradbe cerkve je bilo treba iz njene notranjščine najprej sneti več kot tisoč dvesto kvadratnih metrov fresk. Impozanten podvig. Sestavili smo "jugoslovanski konzilij", katerega član sem bil tudi jaz. Slovenci smo tedaj veliko prispevali- s tehnično pomočjo ter pri načrtovanju in zbiranju opreme in materiala."
Njegova popotovanja so bila začinjena z mnogimi prigodami in anekdotami. Tako je restavriral freske v samostanu, Manstiru Ljubostinje.
"Manastiru Ljubostinja je tedaj načelovala igumanija mati Varvara. Bila je v dobrih odnosih z oblastjo oziroma maršalom Titom, zato je manastir že zelo zgodaj dobil nazaj nacionalizirane vinograde, v katerih so pridelovali odlično belo in rdeče (ružica) vino. Najboljši pridelek je šel v Maršalat in hotel Majestic v Beogradu. Za kletarjenje je bila zadolžena starejša monahinja (nuna), ki je prislonila uho k sodu in določila, kdaj bodo vino pretočili. Sode so pomivali z vročo vodo, v kateri so kuhali liste vrbe ali morda breskve."
Kongresi
Ob uspešnem restavriranju antičnih mozaikov pri šoli Majde Vrhovnik v Ljubljani, je Ivan Bogovčič pripravil tudi referat o postopkih restavriranja tega mozaika. Ta referat je zbudil precej zanimanja.
" Čez mesec dni pa sem šel še na kongres International Institute for Convservation of Historic and Artistic Works, ki je bil v prelepi dvorani Gulbenkianove kongresne palače v Lizboni. Vodja oddelka Franc Kokalj me je zvabil na ta kongres. Na ta način me je mentorsko vpeljal v širše mednarodno prizorišče. Kajti z Juin les Pinom ( Juan les Pin) sem imel grenko izkušnjo, ker sem bil tam skoraj brez denarja. Francozi so namreč v vabilu zapisali, da bodo udeleženci z referatom njihovi gosti, kar smo pri nas očitno napačno razumeli. Skoraj teden dni sem živel ob bananah in kruhu. V Lizboni sem bil prvič med kolegi restavratorji iz širnega sveta. Navezal sem veliko kontaktov ter si izmenjal veliko izkušenj, čeprav sem bil razmeroma med najmlajšimi. Ta kongres pa smo si zapomnil še po čem. Bili smo deležni veličastnih sprejemov, ki so jih priredili gostitelji tedaj še kolonialisti v Angoli in Mozambiku. Spoznal sem, da smo takrat sodili še onstran železne zavese, v vzhodno polovico Evrope."
Delo, služba, veselje, poklic..
Po prihodu od vojakov so ga povabili k restavriranju drnovskih mozaikov sedaj prezentiranih v Posavskem muzeju v Brežicah.Ko so ga povabili v službo na Zavod za spomeniško varstvo, je bilo to zanj, kot da bi se mu prikazali vsi nebeški angeli. Nato je tudi dejansko dobil ponudbo za delo na Zavodu za spomeniško varstvo, kar je bila zanj velika sreča.
"Po prihodu od vojakov me je na domu obiskal tedanji direktor Posavskega muzeja Stanko Škaler. Ponudil mi je v restavriranje drnovske mozaike, ki jih je dvignil Emil Plohl z Republiškega zavoda za spomeniško varstvo iz Ljubljane. Po privolitvi zavoda sem se lotil tega dela in ga uspešno opravil. Mozaiki so prezentirani v zbirki v brežiškem gradu. Še med delom sem dobil iz zavoda povabilo na pogovor, če me zanima delo pri njih. Torej služba. Pismo, oziroma dve, je napisal po nalogu odsotnega vodje restavratorskega oddelka, Franceta Kokalja, moj kasnejši mentor Miha Pirnat. Šel sem na pogovor. Sprejela sta me direktor Marijan Kolarič in predsednik Upravnega odbora Ivan Sedej. Ponudbo sem sprejel in 10. februarja 1970 nastopil službo na zavodu. Seveda sem šele kasneje izvedel, da so me sprejeli za dobo šestih mesecev. Verjetno so bili z mano in mojim delom zadovoljni, saj so me potem sprejeli v službo za stalno."
Sicer pa so področja njegovega restavratorskega dela zelo široka, od slikarstva, kiparstva do mozaikov, vse je bilo zanj izziv. Moral je sprejemati tudi zahtevne odločitve pri projektu fresk Janeza Aquile v Turnišču, pri antičnih mozaikih v Ljubljani in drugje.
" V delo sem dobil zelo pomemben spomenik, stenske slike Janeza Akvile v turniški cerkvi. Bilo me je strah zaradi odgovornosti. Nekaj let je trajalo delo, po drobcih, kakor je kapljal denar. Tam se prvič v Sloveniji uporabil mleto rdečo brečo kot dodatek grobim ometom in prvič uvedel strgani dekorativni omet. Njegova barva je bila prilagojena toplini turniških fresk. Pripravljen je bil iz mešanice puconskega kremenčevega peska, murske mivke in kalcita iz Stahovice."
So vse umetnine, dela različnih avtorjev, ki jih je restavriral vplivale tudi na njegovo osebno delo? Vse umetnike, ki jih je preučeval in reševal, so nekako zaznamovale njegovo osebno slikarstvo, velik vpliv ima nanj gotika.
"Velik delež v mojem restavratorskem opusu predstavlja restavriranje slik na platnu za novomeško tovarno zdravil Krka. Slike iz fundusa Narodnega muzeja so bile zlasti velika platna slikarja Fluhrerja. Vmes sem restavriral še slike z Obale, med njimi je najbolj zanimiva dvostranska lesene okrogla slika z rezbarjenim zlatim okvirom. Na obeh straneh je bila upodobljena Rožnovenska Mati božja z Detetom ter sv. Dominikom in sv. Katrino Siensko. Na njej sem preizkušal sistem grafičnega dokumentiranja."
Kaj pa uporaba novih materialov, ki lahko spomenike tudi poškodujejo? Zavzemal se je za interdisciplinarnost, za nove postopke, kar mu je uspevalo. Tako je sam uporabil nove smole pri drnovskih mozaikih, kar so nekateri sprejemali skeptično, izkazalo, pa se je, da je bila to dobra rešitev.
" Iz zavoda je tedaj ( 1970) v Zagreb odhajal Emil Plohl, ki me je vpeljal v prva dela na snetih podpeških freskah in na mozaiku starokrščanske bazilike za šolo Majde Vrhovnik v Ljubljani. Z restavriranjem mozaikov sem sicer imel nekaj izkušenj še iz Pulja, a tu je bilo treba organizirati delo in zanj v celoti odgovarjati. Delo sem opravil. Sesuti bazenček za krščevanje sem rekonstruiral v antični tehniki, z malto iz živega apna. Mozaik je bilo treba restavrirati v valoviti obliki, v kakršni je bil najden."
Koliko lahko restavrator spremeni izvirne umetnine? V vsaki stroki je nekaj osebnega, zato se je treba držati pravil, ki veljajo, da restavrator ne bi popolnoma spremenil izvirnika. Tu je treba upoštevati profesionalno etiko. Upoštevati je treba tudi druge stroke in nove tehnologije. Je pa za vsako zadevo več možnih sprejemljivih rešitev, ki jih je treba preveriti.
" Leta 1975 sem začel restavrirati tri table mojstra HGG, ki so jih pripeljali iz cerkvice sv. Florijana na Šeginkah pri Mokronogu. Zelo sem se trudil z uporabo v Italiji razvite tehnike retuširanja tratteggio a rigatino. S finim tankim čopičem sem nanašal barvo črtico za črtico. Kot v mnogih drugih primerih je tudi za te slike v nekem trenutku zmanjkalo sredstev za dokončanje začetega dela. Mihi Pirnatu mlajšemu, sinu mojega sodelavca in mentorja Mihe Pirnata starejšega sem sugeriral, da za magisterij prijavi temo o možnostih rekonstrukcije manjkajočih delov na največji tabli. Nalogo je opravil nadvse uspešno. Pri tem je uporabil tudi računalniška orodja, ki v takih primerih vse bolj dobivajo domovinsko pravico v restavratorskih vrstah."
" Za prezentacijo ostankov cerkva na Tonovcovem gradu sem razvil posebno metodo ohranjanja zidov in ometov, ki se je izkazala za uspešno. Prispeval sem tudi k prezentacijski podobi oziroma rešitvi z nadgradnjo zaščitnih stavb nad ohranjenimi in prezentiranimi ostalinami."
" Zadnja leta sem se lotil dveh projektov na stenskih slikah.V cerkvi na Suhi pri Škofji Loki je močno kontaminirana površina slik zaradi nekdanjega neustreznega ogrevanja, ki je na površine sten odlagal mastne delce in prah. Razvile so se plesni in skazile podobo znanih fresk Suškega mojstra iz 15. stoletja. Drugi projekt je restavriranje stenskih slik iz 15. stoletja v cerkvi sv. Križa v Prevolah v Suhi krajini. Pravzaprav gre za celovito prenove cerkve. V njej je ohranjen, resda fragmentarno, edinstven prizor s podobo sv. Kummernis. V tej cerkvi je najdena tudi edinstvena rariteta, zapis z letnico na ostankih lesenega poslikanega gotskega stropa iz leta 1436."
Ivan Bogovčič se je srečal tudi s "kmečkimi freskami".
"V Četeni Ravni pod Blegošem so urejali kmetijo v turistične namene in poskrbeli so za restavriranje fresk na fasadi hiše in kašče. Kmalu sem se znašel še v samostanu Žiče, kjer sem odkrival lepo fresko Križanega na zunanji fasadi bivalnega dela samostana. Sledilo je delo na več lesenih polihromiranih plastikah iz Crngroba in Narodne galerije, na kojskem krilnem oltarju.."
Na mladih svet stoji
Restavratorstvo je danes zanj nekaj, kar ni nikoli zapustil. Stroka se lepo razvija, čeprav nekoč ni bilo tako. Tudi sam se je zavzemal za to, da bi imela pravo mesto znotraj spomeniškega varstva, kar se je tudi zgodilo. Opaža, da je restavratorstvo danes predvsem ženski poklic, nekoč je bilo nasprotno, so pa pogoji absolutno drugačni. Danes so restavratorji zaradi tehnično tehnološkega napredka prava nano generacija.
" Zelo veliko sem delal z mladino. Osnovnošolsko, srednješolsko in univerzitetno. Največ vzgojno, a tudi na področju izobraževanja. Organiziral in vodil sem skupinske oglede restavratorskih ateljejev, organiziral obvezno prakso srednješolcev, organiziral in izvajal pa sem tudi pripravništva. Kot zunanji sodelavec sem sodeloval pri izobraževanju bodočih restavratorjev na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in na Umetniški fakulteti na Cetinju v Črni gori."
Gotika
Vseskozi ga je navduševala gotika. Zato ni čudno, da je v okviru velikega projekta- Gotika v Sloveniji zasnoval in postavil razstavo o nastanku, ogroženosti in reševanju likovne dediščine. Zelo odmeven projekt je bil Gotika v Sloveniji, kjer je bil član delovne skupine. Organiziral posebno razstavo. Za to je dobil tudi prvo Steletovo priznanje, ki so ji sledile številne druge nagrade, oziroma priznanja.
Razstave
Ivan Bogovčič je pripravil številne razstave.
Nagrade
Razkošje
Njegovo razkošje je bilo dostop do umetnin, ki ga mi, navadni smrtniki, nimamo. Kakšno pa je njegovo razkošje zdaj? Njegovo razkošje sedaj je, da ni prekinil ne z restavratorstvom ne slikarstvom, sodeluje s sinovoma, ki imata restavratorsko podjetje. Seveda pa je največje razkošje družina, žena, dva sinova, vnuki, prijatelji, sosedje in zavetje domače zidanice.
V objemu doma
" Na sončni strani Gorjancev, v dolini mejne rečice Bregane je locirana Slovenska vas, ki smo ji do leta 1992 rekli Bregansko selo. Do tedaj smo bili Brgajnci... V trikotniku med Savo in Bregano ter obronki Gorjancev je bilo pogosto kot v kotlu. Ozek prehod med hribi in Savo je zadržal marsikatero vojsko na poti proti Krškemu polju. Tukajšnji ljudje so zato vedno trpeli in so se morali prilagajati vsem nevšečnostim ter težavam, ki jih je prinašal negotov jutri. Zato se ni čuditi zapisu iz cerkvenih arhivov pred nekaj stoletji, takrat še župnije na Čatežu, da so tukajšnji ljudje trmasti, uporni, iznajdljivi, skratka nemogoči. Kajti le takšno, žilavo ljudstvo je zmoglo preživeti vse, kar jim je na tem, sicer prijetnem kotičku naše domovine, prinašala venomer negotova prihodnost."
"Leta 1974 sem se poročil z Lučko (Marjo) Stepišnik, po rodu Novomeščanko, ki je zaradi očetovega službovanja veliko let preživela v Beogradu. Isto leto sem šel na Kraljevi inštitut za umetniško dediščino v Bruslju."
Ima domačo zidanico, manjšo kmetijo. Ohranja stike s kolegi in prijatelji.
