Poletje je tu. V topli, po cvetju dišeči noči se boste po polnoči s pomočjo telefona spet lahko pogovarjali z Mojco. O dobrih in senčnih straneh življenja, pa še kakšna šala bo padla vmes. Vabljeni!
Avguštin je bil prvi, povedal je, da ima v mačji družini še deset novih lumpkov, vsega skupaj 25. Preplavili ga bodo, ampak slišati je srečen.
Janez je potožil, da ga bolijo kolena. Rine že proti 80. letu, za kak nasvet pa je zaprosil ostale poslušalce. In res so se kar odzvali. Povedal je tudi šalo. Pride v Zagrebu na tramvaj elegantna gospa, ozira se po prostem stolu, a ga ni. »Nič več ni kavalirjev,« se naglas pritoži. Pa se en oglasi: »Kavalirji so še, samo stola ni nobenega praznega.«
Jože Kreže je pri desetih letih oslepel zaradi nemške granate. Starejši ljubitelji narodne muzike se ga mogoče še spomnijo po ansamblu, ki ga je dolga leta vodil. Opisal je, kako so v Jugoslaviji lepo poskrbeli za izobrazbo in zaposlitev invalidov in o tem, kako je pisal Titu in na koncu res dobil želeno stanovanje.
Tone iz Vojnika je prebral svojo pesem in komaj premagoval tremo, čeprav je drugače zelo pogumen in zgovoren, proti koncu pa me je razveselil še stari prijatelj Nace (Junkar). Začeli smo z mački, pa še končajmo z njimi. Tudi Nace ga ima, Fredi mu je ime.
