Uroš Zupan velja za bržčas najpomembnejše slovensko pesniško ime po osamosvojitvi. Literarni kritiki in zgodovinarji so kot ključne lastnosti Zupanovega pesništva opredelili tele njegove poteze: odklanjanje nerazumljive metaforike, značilne za visoki modernizem; stvaren, pogovoren, neposreden jezik, poln vizualno močnih podob; dolg, valujoč verz, za katerega se zdi, da ga je Zupan prevzel iz ameriške poetske tradicije; nostalgično iskanje izgubljenega otroštva, ki se kaže kot doba, v katerem čas preprosto ne odteka; precej odločno, ironično priostreno zavračanje figure pesnika, ki naj s svojim delom odreši slovenski narod. Pa s temi lastnostmi svojega pisanja ni prepričal le slovenskih bralk in bralcev – pred nedavnim je, denimo, v Krakovu prejel ugledno nagrado Wisławe Szymborske za najboljšo poezijo, prevedeno v poljščino v lanskem letu. Ker pa je pred kakim tednom dni pri Cankarjevi založbi izdal še najnovejšo pesniško zbirko, Avtomobilski bluz, je čas kar pravi, da Uroša Zupana povabimo pred mikrofon Kulturnega fokusa in preverimo, kaj se je v četrt stoletja ustvarjanja pravzaprav spremenilo v njegovi poeziji, kako nastajajo njegove pesmi in zakaj mora pesnik, če želi dobro pisati, predvsem veliko brati.
Iskanje
