Njeno ime v kirgiščini pomeni mesečev cvet, njen priimek brez rusificirane končnice pa v muslimanskem svetu modrec. Aigul Hakimova torej prihaja iz Kirgizije, v Sloveniji živi 15 let, dela v turizmu, je mati, ki s svojim otrokom govori slovensko, in aktivistka, občutljiva na nepravičnosti v družbi. V zadnjem času v javnosti nastopa kot predstavnica Socialnega centra Rog in uporabnica Tovarne Rog, v Drugem pogledu pa smo jo spoznali v nekoliko drugačni luči.
Njeno ime v kirgiščini pomeni mesečev cvet, njen priimek (brez rusificirane končnice) pa v muslimanskem svetu modrec. Aigul Hakimova torej prihaja iz muslimanske Kirgizije, v Sloveniji živi 15 let in se v svojo rojstno državo ne misli vrniti.
“V Kirgiziji pravijo, da punca, ki je rojena v eni hiši, dobi krila in odleti. Ustvari si svojo družino, svoje okolje nekje drugje. Mislim, da sem jaz to naredila. Nimam domovine. Imam prostor, kjer živim, ki sem ga ustvarjala s svojimi prijatelji, s svojo družino. Tu v Sloveniji. In bom ostala tukaj. Edino vprašanje, ki se pojavi, je: kje bom živela, ko bom stara 60 let? V najemu ali morda kje drugje?”
Aigul Hakimova priznava, da je v Sloveniji v tem pogledu migrantom zelo težko. Boji se, da bo njena družina z enim rednim in enim honorarnim dogodkom prisiljena celo življenje živeti v najemu.
“Kot migrant težko prideš do strehe nad glavo. Bodo rekli: je treba delati in vzeti kredit! Ampak tudi če delaš, nisi upravičen do kreditov. Premajhne dogodke imamo. In nismo več tako mladi. Seveda moramo premišljevati o tem, kakšna bo naša starost. Mislim, da so v takšnem položaju predvsem tisti, ki nimajo možnosti, da nekaj podedujejo, ki nimajo možnosti, da so del mikroskupnosti. Moramo povedati naglas, da je ta družba družba razlik. Če je en del družbe izpostavljen tej neenakosti, potem bi pričakovala, da se drug del družbe z neko občutljivostjo odzove na to nepravičnost.”
Ni čudno, da so njena lastna izkušnja, občutljivost za nepravičnost in odprto srce Aigul pripeljali do tega, da deluje v Socialnem centru Rog v Tovarni Rog, ki ponuja prostor ljudem iz roba družbe – pred leti delovnim migrantom, izbrisanim, zadnje čase beguncem. Prav od slednjih se je naučila, kako majhne so v resnici naše težave, kako preživeti z 18 evri na mesec, kako močna je lahko volja do življenja, in kako hitro lahko izgubiš prijatelje – marsikdo od beguncev se je namreč naveličal krožiti v našem nespodbudnem azilnem birokratskem kolesju. Tak je sistem, kakšni pa smo ljudje?
“Ljudje so pokazali, da so čutni, so solidarni. Izgleda pa, da ljudje tu res nimajo veliko časa, ker morajo delati, plačevati kredite, in so v vrtincu neke neobčutljivosti. Slovenci se mi zdijo sicer zelo delaven narod, tudi prijazni so zelo, ampak prijazni so do te mere, ko ne posežeš v njihovo privatno življenje.”
Kot delavka v turistizmu sicer Aigul Slovenijo tujcem predstavlja v najlepši luči. Prav tako si ne predstavlja, da bi živela kje drugje. Še vedno se spominja, kako je bila, ko je pred 15 leti prišla v Slovenijo študirat, očarana nad lepoto te deleže, urejenostjo, infrastrukturo, varnostjo. Slovenija je bila njena izbira. V Kirgiziji je študirala mednarodne odnose, diplomacijo, tudi filozofijo, in ko so imeli študentje eksistencializma možnost študija v tujini, je bila naša država med vsemi najbolj zahodno.
“Po razpadu Sovjetske zveze smo bili namreč prisiljeni razmišljati o tem, da si poiščemo svojo prihodnost nekje drugje. Slovenija je bila izbira, prav posebej sem si jo izbrala, ker se mi je zdelo, da je tista, ki mi lahko omogoči, da ostanem in da se ne vrnem nazaj. Nisem se hotela vrniti nazaj iz dveh razlogov. Prvič, materialni položaj mladine leta 2000 je bil v Kirgiziji zelo šibak. In drugič, kot punca, kot oseba ženskega spola sem imela precej omejene možnosti – tako na nivoju družinskega življenja kot na nivoju profesionalnega ustvarjanja. Pa tudi ta uporniška drža je bila v meni vedno prisotna. Nisem se hotela prilagoditi nekim pravilom, ki so bila družbeno ustvarjena in so omejevala predvsem punce.”
Kirgizija je po besedah naše sogovonice zelo tradicionalna in patriarhalna država – čeprav so že v Sovjetski zvezi spodbujali izobraževanje žensk in še zdaj velja, da tam vsi hodijo na fakulteto. Vseeno – ženska je tista, ki mora biti doma, ki mora skrbeti za lastno družino in za družino svojega moža. Aigul opozori na težaven položaj mladih žena, snah, na katere v moževi družini pade ogromna količina dela.
“Ko sem prišla po študiju za krajši čas domov, sem povedala svoji mamici, da ne odobravam takšnega načina obravnave naše mlade snahe – ker takrat se je poročil moj brat. Da se mi zdi to malo preveč tradicionalno, patriarhalno, da bi si morali delo porazdeliti.”
Zdi se, da se Aigul, ki se v mainstream družbi počuti le kot potrošnica, torej nekoristno, bori za tiste neslišane – pa naj bo to v Kirgiziji za položaj žensk ali v Tovarni Rog za tiste, ki si želijo v Sloveniji ustvariti boljše in varnejše življenje. Njen aktivizem v Sloveniji ne plačuje položnic, odpira pa svoboden prostor za ljudi, ki jih slovenska družba ne zna ali noče vključiti, in kjer se dogajata obojestranska socializacija in učenje. Zato je, pravi Aigul Hakimova, za Socialni center Rog Tovarna Rog življenjskega pomena.
