V Sloveniji živi dobrih 5 % ljudi, ki nimajo slovenskega državljanstva, prebivalcev s koreninami drugih narodnosti je še veliko več, vsako leto pa se v Slovenijo priseli okoli 14, 15 tisoč ljudi. Med priseljenci je vsako leto okoli tisoč otrok, ki se brez znanja slovenskega jezika vključijo v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem. Zakonodaja jim zagotavlja, da se izobražujejo pod enakimi pogoji kot slovenski otroci. Od konca devetdesetih let ministrstvo za izobraževanje šolam, ki jih obiskujejo ti otroci, financira ure dodatne strokovne pomoči za poučevanje slovenščine. Do njih so upravičeni prvo leto, od šolskega leta pa 2006/2007 pa tudi drugo leto šolanja. Število ur in upravičencev raste. Od približno 16 tisoč ur in 1344 učencev v letu 2010/2011 do 19.500 ur in 2330 osnovnošolcev v letošnjem šolskem letu. Poleg tega se dodatna strokovna pomoč za tečaje slovenščine izvaja tudi na srednjih šolah – letos tako ministrstvo financira 6900 ur za nekaj več kot 1100 dijakov.
Vključevanje priseljencev v šole torej ni nič novega, v zadnjem letu pa so se okoliščine zaradi begunskega vala vseeno nekoliko spremenile. A to ne spremeni dejstva, da mora biti slovenska javna šola dostopna vsem otrokom. Dr. Marijanca Ajša Vižintin, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU:
"Slovenska šola je vključevalna, mi nimamo posebnih segregacijskih razredov. Torej, vsak otrok je vključen in to mora biti naše izhodišče. Če se učitelj ne počuti dovolj usposobljenega, gre na usposabljanja, se uči od kolegov. (...) Dolžnost učitelja je, da otroka vključi in da naredi vse, da se bo ta otrok počutil dobrodošlega. Rasizem in diskriminacija sta v slovenski šoli in slovenski družbi prepovedana. Če se to dogaja, se je treba s tem soočiti in se o tem odkrito pogovoriti."
V Intelekti smo zato s številnimi sogovorniki, ki so se v začetku maja udeležili posveta Vključenost priseljencev v vzgojno-izobraževalni sistem Republike Slovenije, govorili o tem, kako poteka vključevanje priseljencev v naš vzgojno-izobraževalni sistem, kako uspešni smo in pred katerimi izzivi so se znašli šolniki in odločevalci zaradi novih okoliščin, ko se v šole vključujejo tudi otroci iz jezikovno in kulturno zelo drugačnega okolja.
SISTEMSKA UREDITEV
Veliko je že bilo narejeno. Na sistemski ravni je za otroke priseljence določeno 2-letno prehodno obdobje z individualnim učnim načrtom in dodatnimi urami slovenščine, šole so seznanjene s smernicami za vključevanje otrok priseljencev v šole in vrtce, izvedlo se je nekaj projektov, delujejo spletne strani z gradivi in informacijami o tej problematiki.
V Sloveniji ministrstvo priporoča dvostopenjski model vključevanja priseljencev v vzgojno-izobraževalni sistem, ki so ga na podlagi nekaj večletnih projektov in v iskanju najboljših rešitev razvile šole same. V uvajalnicah se otroci pred šolskim letom seznanijo s šolo, okoljem in slovenščino – prejmejo 20-urni program učenja našega jezika. Sledi nadaljevalnica, ko so priseljenci normalno vključeni v razred, imajo pa še dodatne ure slovenskega jezika (do 120).
Je to za obvladanje jezika dovolj, smo vprašali učiteljico slovenščine na OŠ Koper Mojca Jelen Madruša. Ta opozarja, da se otrok jezika za komuniciranje lahko nauči v dveh letih, a za osvojitev učnega jezika je potrebno več časa - sedem let, kar bi morali upoštevati. Prav tako poudarja, tako kot tudi mnogi drugi učitelji in ravnatelji, da pri vključevanju otrok priseljencev v vrtce in šole ne gre samo za učno vključenost in učenje jezika, temveč tudi socialno vključenost. Prav slednja pripomore, da se otrok v novem okolju počuti varno.
IZKUŠNJE ŠOL
Zelo pomembne so torej izkušnje šol, ki največkrat prve zaznajo določeno težavo, nejasnost ali dilemo. In potem poiščejo tudi rešitev, hkrati organizirajo medkulturne prireditve, delavnice učenja vlog, kreativne družinske delavnice in tečaje učenja slovenščine za starše. Na OŠ Jakoba Aljaža Kranj imajo 28 % učencev, katerih materni jezik ni slovenščina, največ jih prihaja s Kosova. Sodelujejo z različnimi šolami, fakultetami, sodelujejo na projektih. Ustanovili so fundacijo, s katero zbirajo denar za učence, ki si številnih obšolskih dejavnosti, ekskurzij ali šole v naravi ne morejo privoščiti. Razvili so sistem tutorstva, kjer učenci priseljenci, ki so že nekaj časa na šoli, pomagajo novim učencem- in to v svojem jeziku. Bo besedah vodje projekta Andreje Longer ne le, da se je tako priseljencem lažje seznaniti z novim okoljem in se počutijo bolj domače, tudi tutor pridobi veliko socialnih kompetenc, stikov, odgovornosti. Šole se vseeno srečujejo z vprašanji, na katere zakoni in šolski pravilniki ne odgovarjajo. Ravnatelj mag. Milan Rogelj.
"Določene izzive, probleme dobimo, že preden jih zazna ministrstvo. Na njih seveda začnemo opozarjati, a preden se pokažejo primeri dobre prakse, dajo določena navodila, ali spremeni zakonodaja, mine leto, dve, tri. Zato je normalno, da na šolah iščemo svoje inovativne rešitve. Lahko bi povedal kar nekaj primerov, ko smo se morali znajti. Na primer že pred leti, ko učenec nekaj mesecev ni znal govoriti slovensko, morali pa bi ga oceniti s tremi ocenami pri vsakem predmetu v vsakem occenjevalnem obdobju. Že takrat smo na to opozorili ministrstvo in našli prilagojene načine ocenjevanja, čeprav to še ni bilo zakonsko določeno. Drug primer je, ko smo prav tako že pred leti opozarjali, da na nacionalno preverjanje znanja ne more iti nekdo, ki je prišel v Slovenijo pred pol leta in ne zna niti teksta prebrati. In da to ni noben podatek o znanju tega učenca ne o znanju na šoli. Ministrstvo je tudi tu dovolj hitro odreagiralo in je dalo neke rešitve v pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja in v pravilnik o nacionalnem preverjanju znanja. Zakonodaja sledi, moramo pa biti seveda na šolah inovativni, da sami poiščemo rešitve iz lastnega okolja. Vsaka šola ima drugačne pristope, mogoče tudi različne poglede, a če uporabljamo čustva in razum, bomo vedno našli rešitev."
Rešitev strokovnjaki, ravnatelji in učitelji vidijo rešitev tudi v individualizaciji učnega procesa. Pri tem, je razložila dr. Sonja Rutar s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, ne gre za delo z vsakim otrokom posebej, temveč za to, da se upošteva raznolikost otrok in dimenzije individualnosti ter prepozna otrokove potrebe in spretnosti. Otrok ne smemo gledati skozi prizmo deficita, manjka, torej paternalistično, je prepričana Rutarjeva, temveč tako, da se zavedamo, kaj lahko prispeva v razredu, šoli, družbi.
NOVE OKOLIŠČINE ZARADI BEGUNSKEGA VALA
Kljub številnim primerom dobrih praks pa je pred šolami še nekaj izzivov, saj se v slovenske šole vključujejo otroci begunci. Prihajajo iz območij, ki so jih prizadele vojne, spopadi in pomanjkanje, kjer govorijo in pišejo drugače, kjer mogoče sploh niso hodili v šolo, prihajajo brez dokumentov in mnogi brez staršev. Aprila je bilo tako v slovenske šole vključenih 62 otrok iz te skupine. 38 otrok prosilcev za mednarodno zaščito in 2 z že priznano zaščito hodi v 6 OŠ po Sloveniji, 22 mladoletnikov, starih več kot 15 let, pa obiskuje osnovno šolo za odrasle. Prisluhnite, kako je na OŠ Koper, ki jo obiskujeta dva otroka zaščito brez spremstva, in kako je na OŠ Livada, kjer imajo 27 otrok iz Azilnega doma Ljubljana. Anton Baloh, ravnatelj koprske šole, nato pa še Goran Popović, ravnatelj OŠ Livada v Ljubljani.
Ker je veliko odvisno od samih učiteljev, bo strokovnim delavcem prav prišel najnovejši razpis ministrstva za izobraževanje, znanost in šport: Krepitev socialnih in državljanskih kompetenc strokovnih delavcev. 4 milijone evrov bodo do konca leta 2021 namenili izobraževanju okoli 16 tisoč strokovnih in vodstvenih delavcev, in sicer na več področjih – 3 milijone prav za delo z otroki priseljencev. Skupaj z Zavodom RS za šolstvo pripravljajo tudi bolj konkretne smernice in priporočila. Direktor Zavoda RS za šolstvo dr. Vinko Logaj poudarja, da so šole avtonomne pri svojem delovanju, želijo pa s protokolom odgovoriti na nekatere dileme, ki se pojavljajo v šolskem prostoru: kako vključiti učenca v razred, kakšen naj bo prvi stik, kako naj poteka ocenjevanje ipd. Najbrž je še trši oreh vključevanje mladoletnikov, starejših od 15 let, v slovenskih vzgojno-izobraževalni sistem. Obiskujejo namreč osnovno šolo za odrasle, kjer ni uvajalnega programa opismenjevanja, prav tako veliko mladih nima dokumentov, ki bi potrjevali njihovo znanje, zaključeno izobrazbo, lahko celo starost. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport pripravlja rešitev tudi za to skupino priseljencev, in sicer program učenja slovenščine pred vstopom v osnovno šolo za odrasle in protokol za vključevanje mladih v srednješolsko izobraževanje.
A če se še vrnemo k dokumentom. Dokazila, potrdila, odločbe in vsa ostala papirologija je zdaj nekako razdeljena med pristojnosti različnih ministrstev, ki se vsako na svojem področju ukvarja s priseljenci, zato ravnatelj OŠ Koper Anton Baloh predlaga ustanovitev središč, ki bi na enem mestu poskrbele za celostno obravnavo beguncev in tako razbremenile šole, ki morajo kdaj na primer poskrbeti tudi za zdravstveno potrdilo otrok, ki pridejo na šolo.
Idej in primerov dobrih praks je torej v slovenskih šolah veliko, pomembno pa je, da veliko breme vključevanja priseljencev v našo družbo ne pade le na ramena šol. Ni dovolj, če so vključujoče le šole – delovati morajo z roko v roki z lokalno skupnostjo, drugimi javnimi in nevladnimi organizacijami, stroko, politiko.
(Še več primerov dobrih praks in še bolj poglobljeno o vključevanju priseljencev v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem pa v Intelekti.)
