Vas mika, da bi vse poslali k vragu, da bi obrnili hrbet donkihotskim bojem z birokratskimi mlini na veter, da bi se odrekli slepemu pehanju za dobičkom in utesnjujočim normam spodobnega meščanskega življenja? Si želite, da bi vaše življenje postalo čistejše, preprostejše in bolj stvarno? Bi bili radi v tesnem stiku z naravo, odvisni samo od dela svojih rok in lastne iznajdljivosti? Verjamete, da bi se mogli, daleč stran od hrupa družbe in trušča industrijske civilizacije, bolje spoznati, globlje razumeti?
Če gojite take želje in predstave, tedaj ste duhovni dedič ameriškega pisatelja, pesnika, filozofa, naravoslovca in političnega aktivista, Henryja Davida Thoreauja, ki je v drugi polovici štiridesetih let 19. stoletja dve leti in dva meseca preživel v samoti skromne koče ob jezeru Walden sredi gozdov Massachusettsa. O tej svoji izkušnji je nekaj let pozneje spisal spomine, Walden: življenje v gozdu, ki jih je čas povzdignil v eno najpomembnejših del ameriške književnosti, pri katerem so se med drugim napajali arhitekt Frank Lloyd Wright pa pisatelja Lev Tolstoj in Marcel Proust ter politična voditelja Mohandas Gandhi in Martin Luther King. Brez Thoreaujevega Waldna, še pravijo poznavalci, bi tudi ne bilo hipijevske kontra-kulturne revolucije in sodobne ekološke teorije. Kaj je torej Thoreau zapisal v Waldnu takega, da navdihuje generacije bralk in bralcev po vsem svetu? – V pogovoru z Mojco Dobnikar, ki je Thoreaujeve spomine na življenje v gozdu prevedla v slovenščino, preverjamo v tokratnem Sobotnem branju.
