Kako ublažiti svoje duševne bolečine? Zaradi čustvenih pretresov, stresov, ponižanj, dvomov o lastni vrednosti pogosto slabo spimo, težko prenašamo ljudi, tudi najbližje, smo delovno neučinkoviti in anksiozni. Na vsakem koraku nam kdo ponuja svoj recept, podkrepljenega s svojo praktično izkušnjo. Za nasvete počasi otopimo, zlasti zato, ker radi obetajo več, kot dejansko nudijo.
Pred nekaj dnevi sem spet vzel v roke pesniško zbirko z naslovom Tvoja imena. Nemara že vnaprej dvomite, da bi nam katera koli pesniška zbirka lahko olajšala življenje, ali nam razjasnila kaj resnično važnega. Avtor pesniške zbirke Tvoja imena je Gorazd Kocijančič, pred tremi leti nagrajenec Prešernovega sklada, esejist, eden največjih slovenskih filozofov, prevajalec celotnega Platona in vrste najzahtevnejših filozofskih, patrističnih in literarnih besedil.
Zakaj je njegova pesniška zbirka nekaj docela izjemnega? Ne zato, ker bi bile avtorju tuje naše tipične vsakdanje preizkušnje. Tako kot večino ljudi, tudi njega skrbi vzgoja lastnih otrok, vsakdanje obveznosti v službi ipd. O vsem tem, kar nas prizadene dan za dnem, zna mnogo pesnikov govoriti zelo neposredno, da se brez težav poistovetimo s tem, kar upesnijo. Posebnost Kocijančičevih pesmi pa je, da v nobeni stiski ne zamrzne; ne vrti se v brezizhodni potrtosti, nesmislu in nemoči, da bi razklenil obroč nerazložljive usojenosti. Do življenja, ki mu ne prizanaša, nima cinične distance ali vzvišene ignorance, pač pa ga sprejema takšnega kot je. Obenem pa to, kar ga prizadene in boli, presega tako, da v trenutku preizkušnje kliče katero od Božjih imen, kot denimo, Bivajoči, Vstajenje, Resnični, Kristus, Modrost, Odrešenik, Božji Sin. Pri večletnem prevajanju in druženjem s Platonom je namreč doumel, da je resnično bivajoče tisto, kar pripada večnosti, Bogu, njegovemu usmiljenju in ljubezni. Vse drugo, kar nas uničuje, pa ima le videz resničnosti, je prehodno in minljivo, zato ni potrebno, da nas usodno potegne vase in stre.
V spremni besedi je Kocijančič zapisal: »Ko imenujem Boga, stopam v svet izkušnje, ki ni več samo moja. Udeležen sem v skupnosti, v izvornem prijateljstvu z vsemi, ki jim je bila dana milost podobne izkušnje.«
Kako ublažiti svoje duševne bolečine? Zaradi čustvenih pretresov, stresov, ponižanj, dvomov o lastni vrednosti pogosto slabo spimo, težko prenašamo ljudi, tudi najbližje, smo delovno neučinkoviti in anksiozni. Na vsakem koraku nam kdo ponuja svoj recept, podkrepljenega s svojo praktično izkušnjo. Za nasvete počasi otopimo, zlasti zato, ker radi obetajo več, kot dejansko nudijo.
Pred nekaj dnevi sem spet vzel v roke pesniško zbirko z naslovom Tvoja imena. Nemara že vnaprej dvomite, da bi nam katera koli pesniška zbirka lahko olajšala življenje, ali nam razjasnila kaj resnično važnega. Avtor pesniške zbirke Tvoja imena je Gorazd Kocijančič, pred tremi leti nagrajenec Prešernovega sklada, esejist, eden največjih slovenskih filozofov, prevajalec celotnega Platona in vrste najzahtevnejših filozofskih, patrističnih in literarnih besedil.
Zakaj je njegova pesniška zbirka nekaj docela izjemnega? Ne zato, ker bi bile avtorju tuje naše tipične vsakdanje preizkušnje. Tako kot večino ljudi, tudi njega skrbi vzgoja lastnih otrok, vsakdanje obveznosti v službi ipd. O vsem tem, kar nas prizadene dan za dnem, zna mnogo pesnikov govoriti zelo neposredno, da se brez težav poistovetimo s tem, kar upesnijo. Posebnost Kocijančičevih pesmi pa je, da v nobeni stiski ne zamrzne; ne vrti se v brezizhodni potrtosti, nesmislu in nemoči, da bi razklenil obroč nerazložljive usojenosti. Do življenja, ki mu ne prizanaša, nima cinične distance ali vzvišene ignorance, pač pa ga sprejema takšnega kot je. Obenem pa to, kar ga prizadene in boli, presega tako, da v trenutku preizkušnje kliče katero od Božjih imen, kot denimo, Bivajoči, Vstajenje, Resnični, Kristus, Modrost, Odrešenik, Božji Sin. Pri večletnem prevajanju in druženjem s Platonom je namreč doumel, da je resnično bivajoče tisto, kar pripada večnosti, Bogu, njegovemu usmiljenju in ljubezni. Vse drugo, kar nas uničuje, pa ima le videz resničnosti, je prehodno in minljivo, zato ni potrebno, da nas usodno potegne vase in stre.
V spremni besedi je Kocijančič zapisal: »Ko imenujem Boga, stopam v svet izkušnje, ki ni več samo moja. Udeležen sem v skupnosti, v izvornem prijateljstvu z vsemi, ki jim je bila dana milost podobne izkušnje.«
