Od celovškega dogovora, 70-letnice vnovičnega delovanja slovenskega šolstva v Italiji, srečanja zameljskih učiteljev v Monoštru do slovenskih sledi na Reki
Vzdušje v deželi se je izboljšalo!
Pet let po podpisu za mnoge zgodovinskega celovškega memoranduma nas zanima, kaj je kompromisni dogovor dejansko prinesel koroškim Slovencem. Mnenja so, kot običajno, različna. Vsi pa se strinjajo, da se je vzdušje izboljšalo, vprašanje dvojezične topografije se je umaknilo iz vsakodnevnih polemik na lokalno raven, kjer so se nekatere občine že odločile za dodatne dvojezične krajevne table. Urejeno je tudi sistemsko financiranje slovenske glasbene šole, ki je postala sestavni del koroške glasbene šole. Redno zaposlitev je dobilo 16 učiteljev, število vpisanih pa se je prepolovilo. Velik problem ostaja financiranje Novic, za katere, se zdi, ni posluha ne v Ljubljani ne na Dunaju, osrednji problem pa je načrtovana šolska reforma, kjer so bile pripombe rojakov, in drugih predstavnikov manjšin, do zdaj preslišane.
Marjan Sturm, predsednik Zveze slovenskih organizacij (ZSO), je z doseženim v petih letih zadovoljen:
“Bilanca je pozitivna, pot dialoga in sodelovanja pa se je izkazala za pravilno.”
Ne strinja se z očitki odvetnika Rudija Vouka, da se je narodna skupnost depolitizirala, saj imajo koroški Slovenci svoje predstavnike v Socialdemokratski stranki, deželno poslanko Zelenih, župana iz Enotne liste, več socialdemokratskih županov pa govori slovensko.
“Normalizacija je v tem, da smo politični po svetovno nazorskih in strankarsko poličnih opcijah, kar je edino pravilno, ker mi smo del te družbe in ne rabimo paralelnih struktur.”
Vzporedne slovenske strukture, ki jih zagovarja Rudi Vouk, pa Sturm odklanja.
Prav vprašanje izvoljenega slovenskega zastopstva (ali vzporedne slovenske strukture) že vrsto deli predstavnike slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem. Medtem ko eni zagovarjajo enotno zastopstvo, se drugi zavzemajo za sodelovanje koroških Slovencev v avstrijskih političnih strankah in prek njih vplivanje tudi na oblikovanje predvsem deželne manjšinske politike.
Narodni svet koroških Slovencev (NSKS), katerega član je tudi odvetnih Rudi Vouk, vidi prihodnost koroških Slovencev prav v skupnem zastopstvu, podpredsednik in vodja poslov pri NSKS Nanti Olip pa je kritičen do kompromisnega dogovora, doseženega pred petimi leti. Gre za kompromis, ki je dvojezičnost v deželi okrnil, je prepričan. In kakšna bi bila njegova splošna ocena na lestvici od 1 do 5? Ocena je dvoplastna, pravi v oddaji Sotočja (25.4.2016):
“Vzdušje v deželi je zelo dobro, ljudje sprejemajo narodno skupnost kot sestavni del normalnosti dežele Koroške. Tu sem pri oceni 2. Kar se pa tiče konkretnih dejanj, premikov na pozitivno stran, pa sem pri oceni 4. Na žalost je tako. Ker v nobenem primeru ne presežemo polovice rešitve. In to je v bistvu nezadostno.”
Pri čemer velja, da je 1 najboljša in 5 najslabša ocena.
Deželna poslanka Zelenih Zalka Kuchling, podpredsednica tretje krovne slovenske organizacije – Skupnosti koroških Slovenk in Slovencev, ravnateljica Slovenske gimnazije v Celovcu, je z doseženim v petih letih zadovoljna. Strasti so se pomirile, obe narodni skupnosti vse bolj živita v sožitju, odprte zadeve se rešujejo v mirnem ozračju, pravi.
“Nismo več v viharnih časih in to je pomembno. Narodna skupnosti lahko zadiha in deluje. Imamo pa veliko finančno breme, ki ga čuti tudi narodna skupnost.”
Glede depolitizacije pa je prepričana, da se Rudi Vouk moti.
“Politika danes pluje v drugih vodah, kot pa je pred petimi, desetimi leti, kar je lahko tudi nova kvaliteta…. Ne morem govoriti o neki depolitizaciji. Ni pa več tistega spopadanja drug proti drugemu. Če je to depolitizacija, potem jo vsekakor podpiram. Vedno je bila slovenska narodna skupnost žogica v političnih igrah na Koroškem. Mi pa nismo več žogica, mi smo postali partner.”
Da se je vzdušje v deželi izboljšalo se torej strinjajo vsi, tudi predsednik Enotne liste in podžupan Železne Kaple Gabriel Hribar, prepričan tudi, da bi polovičen izplen pri glasbeni šoli ob pomoči zveznih oblasti hitro izboljšali, če bi na Dunaju imeli posluh za to. Izkazalo se je, da ostaja veliko odprtih vprašanj, ki jih v pogajanjih pred petimi leti niso upoštevali, zato je treba zadeve reševati korak za korakom. V glavah naših sodeželanov se je ogromno spremenilo, pravi Gabriel Hribar:
“Ne smemo pa pozabiti, da je še vedno veliko potencialno takšnih, ki zdaj molčijo, ker je vodstvo na deželni ravni drugače usmerjeno, ampak bi še vedno lahko vsak čas sprožilijo gonjo. In tega se moramo paziti.”
Ravnatelj evropske šole
Pedagog, ravnatelj evropske šole v Šmihelu pri Pliberku Danilo Katz, predsednik Programskega sveta Novic se z Rudijem Voukom strinja glede depolitizacije koroških Slovencev. Prepričan je, da je slovenska narodna skupost premalo ofenzivna glede poltičnih zahtev, saj veliko tadev še vedno ni rešenih (npr. šolska in predšolska vzgoja, dvojezični vrtci).
“Vedno, ko narodna skupnost previdno formulira kakšno željo, se pojavi argument, saj ste dobili, kar ste želeli in s tem bodite zadovoljni.”
Mladina se je, ugotavlja Danilo Katz, ki tudi sam sodi v mlajšo generacijo rojakov, oddaljila od politike narodne skupnosti, politikov in političnih organizacij. Res se s tem soočajo tudi pri večinskem narodu in gre za splošen pojav, toda za narodno skupnosti je to še posebej boleče, pravi. Prepričan je, da bi morali prav zato spodbuditi mlade, narediti narodno skupnost za njih zanimivo, atraktivno. To pa lahko dosežejo prav z ustrezno formuliranimi političnimi zahtevami. Zdaj se namreč, ugotavlja Danilo Katz, predstavniki koroških Slovencev z Dunaja vedno znova vračajo praznih rok,
Daljše pogovore s predstavniki koroških Slovencev ob peti obletnici podpisa t.i. “celovškega memoranduma” lahko slišite v Sotočjih.
Velika zabava
Skupaj z rojaki v Italiji praznujemo 70-letnico vnovičnega delovanja slovenskega šolstva. V šolskem letu 1945-46 je namreč angloameriška zavezniška uprava na Tržaškem in Goriškem znova odprla vrata slovenskih šol in številnim generacijam mladim omogočila izobraževanje v maternem jeziku.
Pomembno obletnico so učenci in dijaki, njihovi učitelji, starši in številni obiskovalci Kulturnega doma v Trstu obeležili na slovesnosti, ki je, ugotavlja Mirjam Muženič, ponudila prijazen poklon preteklosti in obetaven pogled v prihodnost slovenske šole v Italiji. Na proslavi, ki so jo poimenovali Velika zabava, je sodelovalo kar 260 učencev in dijakov 14 šol in pod odlično režisersko roko Romea Grebenška ponudilo sprehod po svoji bogati pevski, plesni in igralski ustvarjalnosti.
V Monoštru smo se pridružili učiteljem iz sosednjih držav, ki so se srečali s kolegi iz Slovenije. Izmenjali so izkušnje in predstavili novosti pri delu. Kakšne, nas zanima v tokratni oddaji.
Povabilo na ogled Reke
Tretje največje mesto na Hrvaškem in po ljudskem štetju leta 2011 šteje nekaj manj kot 130.000 prebivalcev. Podatki o prvi naselitvi kraja ob izlivu Rječine v morje segajo v prazgodovino in rimsko obdobje, o čemer pričajo arheološke najdbe. Lega na blagi vzpetini, v varnem morskem zalivu in s številnimi vodnimi izviri je omogočila razvoj luke in trgovine v mestu, ki je razcvet gospodarstva doživelo predvsem v drugi polovici devetnajstega stoletja, z razvojem železnice in industrije, pomemben prispevek pa so dali tudi pomembni rojaki, opozarja Marjana Mirković.
Reka ima bogato kulturno in industrijsko dediščino, optimizem, da bo ta naposled ustrezno ovrednotena, pa zbuja predvsem prejeti naziv za Evropsko prestolnico kulture leta 2020.
Za številne obiskovalce je Reka zgolj vmesna postaja poleti, pred vkrcanjem na ladjo ali trajekte. Velja pa si vzeti čas za sprehod po mestu in ogled katere izmed kulturnih ustanov ali seznanitev s pomembnimi rojaki, ki so tako ali drugače zaznamovali njegov razvoj.
Od tržnice do Trsata
Sprehod po Reki je najbolje začeti na tržnici in doživeti njen živahen utrip, v enem izmed množice manjših lokalov se lahko poceni okrepčate in odpravite do bližnjega gledališča, kjer so delovali tudi številni slovenski umetniki. Lahko se sprehodite po priljubljenem reškem pomolu Molo longo, kjer je zasidrana nekdanja Titova ladja Galeb, danes v precej žalostnem stanju. V neposredni bližini tržnice je tudi samo središče Reke, s Korzom in mestnim stolpom, muzejem umetnosti, nekdanjo guvernerjevo palačo s pomorskim in zgodovinskim muzejem, poleg nje je mestni muzej in v neposredni bližini sta še naravoslovni muzej in muzej otroštva, posebej zanimiva za najmlajše. V mestu je tudi več cerkva, osrednja je katedrala sv. Vida, zavetnika Reke, za obiskovalce pa sta zanimivi še utrdba in romarska cerkev na Trsatu, pravi eden izmed reških vodičev v slovenščini, Bojan Šenkinc, ki ga gostimo v tokratni oddaji.
