Na Slovenskem smo imeli v času razvitega in poznega srednjega veka dve plemiški družini, ki sta dosegli vojvodsko in knežjo raven. To so bili Spanheimi, ki so se preselili z območij ob Renu in so imeli sedež na Koroškem. Vladali so od sredine 11. stoletja skoraj do konca 13. stoletja, ko so izumrli.
Druga plemiška družina so bili Celjski grofje in pozneje Celjski knezi s svojimi posestvi od Koroške, Štajerske, Kranjske do Slavonije. Vladali so ozemlju, ki je danes v Avstriji, na Hrvaškem in v Sloveniji. S ”celjskimi” se prvič srečamo v 12. stoletju, prvi vzpon doživijo na prelomu v štirinajsto stoletje, vrh pa v prvi polovici 15. stoletja. Toda kmalu po sredini stoletja rodbina tragično izumre, saj ni več moških potomcev.
Usoda celjskih knezov je tudi dokaz, da odnosi so v 15. stoletju začeli napovedovati renesanso, ki je bila uvod v novo dobo. V tej luči je zgovorna tragična ljubezen med Friderikom Celjskim in Veroniko Deseniško.
