Viktorija in Damjan Bitenc

Predvajaj

foto: Viktorija Rozman Bitenc

Od življenja na ulici, skvotanja v zapuščenih zgradbah, preživljanja zaporne kazni in spremljajoče sladkorne bolezni do pobega iz sveta drog, razstavljanja fotografij zapuščenih stavb in selitve v majceno ljubljansko stanovanje. Viktorija in Damjan Bitenc sta nam svojo življenjsko zgodbo razkrila v oddaji Nočni obisk.

Stanovanje je največje olajšanje

Veliko olajšanje je, ko prideš v stanovanje, ki ima elektriko, vodo. Ne zebe te, predvsem ne zebe te. Ker zime so bile zelo težke,” pove Viktorija Rozman Bitenc, ki je 4 leta živela na ulici. Njen partner Damjan Bitenc je na ulici pristal okoli svojega 20. leta in na njej preživel 10 let.

Tukaj je bil pol oče največji razlog pa njegovo maltretiranje moje mame. Tega nisem enostavno prenesel in sem se dvignil in sem šel. Prvič sem živel v garaži, v Savskem, 9 mesecev.

Krvavo stranišče

Zadnje težko obdobje sta Viktorija in Damjan preživljala v zavetišču za brezdomne odvisnike. “Katastrofalno. Prideš na wc, vse krvavo, zanemarjeno, stvari po tleh. Ne moreš, ne vem, ne moreš niti na wc iti,” strahoten prizor naslika Damjan. Izkušnja je še toliko bolj neprijetna, saj sta se zakonca Bitenc v preteklosti srečala z drogami.

Se zbudim in pogledam na okensko polico in vidim kozarček z neko tekočino in inzulinsko iglo na polici. Človek, ki je spal nad nama na pogradu, je večer pred tem kriziral od pomanjkanja droge.

Seveda ti je neprijetno, ker se ustrašiš, da bo prišel vzgojni delavec v sobo in bo videl tisto iglo in avtomatsko bi bila tudi midva kriva, ker na tistem pogradu spiva,” razloži 23-letnica.

Povšetova, Dob, Ig, Koper

Damjan je pred časom odslužil 15-mesečno zaporno kazen: “Vzrok je bila tatvina. Odvisnost in tatvina v trgovini. Obtožen sem bil v pol ure, povozilo me je pa to, ker je bil še nož v igri in predkaznovanost.” Kako je biti odvisnik in diabetik v slovenskem zaporu?

Damjan je bil v času prestajanja zaporne kazni odvisen od zdravniške pomoči – potreboval je zdravila na recept (antidepresive, tablete za spanje in mirne živce). A vseh predpisanih tablet nikoli ni videl.

Najbolj žalostno je to, da imaš ti kartico ves čas pri sebi. Zapor kot ustanova v bistvu dviguje tablete za vse paciente. On je ob izpustu dobil še ampule za inzulinsko črpalko, ki je sploh ni imel. Medtem ko tablete, ki so bile napisane na njegovo ime, pa ne.

“Zakaj si ne poiščeta službe?”

To je eno izmed najpogostejših vprašanj, na katera morata odgovarjati zakonca Bitenc. “Zato, ker je ni. Pa zato, ker ni šole. To bi jaz odgovoril,” iskreno pove 32-letnik. Viktorija se strinja, da je iz ulice, kjer skorajda nimaš možnosti, da poskrbiš za osebno higieno, težko oditi na razgovor za službo. Problemi se pojavijo tudi, ko želiš dokončati prekinjeno šolanje.

Da recimo kot oseba, ki ima osnovnošolsko izobrazbo, želim končati svojo srednjo šolo, moram vpisati srednjo šolo. Kar pomeni, da izgubim status brezposelne osebe. Posledično s tem izgubim možnost za prejemanje denarne socialne pomoči. Kako si bom jaz plačala 150 eur vpisnine, 60 eur za en izpit in potem še minimalno 250 eur za maturo?