Avtomobil in pametni telefon; penicilin in dekodiranje človeškega genoma; enakost pred zakonom in javno šolstvo – vseh teh civilizacijskih dosežkov oziroma pridobitev bi slej ko prej ne bilo, ko bi na Zahodu družbe že nekaj stoletij ne gradili na trezni uporabi razuma, na metodičnem dvomu, na eksperimentalnem preverjanju, na znanstveni metodi. In vendar se v Evropi in Amerikah v zadnjih letih oziroma desetletjih dovolj opazno krepi proti-racionalističen sentiment. Zdi se namreč, da vse pogosteje, vse raje ugotavljamo, da obstajajo resnice in spoznanja, do katerih se z razsodno uporabo razuma pač ni mogoče dokopati. In da se, kdor v svojem življenju raje kakor na čustva, intuicijo ali vero stavi na razum, na nek način pravzaprav odreka samemu bistvu lastne človeškosti. Za dobro mero pa lahko kritiki racionalnosti vselej pokažejo še na holokavst in sodobna omrežja elektronskega nadzora – pojava, ki temeljita natanko na premišljeni uporabi tehnoloških sadov racionalistične civilizacije. Toda – kaj bi tu lahko bila alternativa? Si, denimo, pot iz trenutne ekološke, ekonomske in humanitarne krize res lahko utremo z opiranjem na vse tisto, kar je v človeku neracionalno? – Dr. Andrej Ule, predavatelj logike in analitične filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti, se že desetletja posveča vprašanjem, kot so: kolikšna je moč razuma; kako daleč dejansko sežejo spoznanja, do katerih se lahko dokoplje razum; nas bo znanost osvobodila prej kakor nas bo tehnologija zasužnjila?
Avtomobil in pametni telefon; penicilin in dekodiranje človeškega genoma; enakost pred zakonom in javno šolstvo – vseh teh civilizacijskih dosežkov oziroma pridobitev bi slej ko prej ne bilo, ko bi na Zahodu družbe že nekaj stoletij ne gradili na trezni uporabi razuma, na metodičnem dvomu, na eksperimentalnem preverjanju, na znanstveni metodi. In vendar se v Evropi in Amerikah v zadnjih letih oziroma desetletjih dovolj opazno krepi proti-racionalističen sentiment.
Zdi se namreč, da vse pogosteje, vse raje ugotavljamo, da obstajajo resnice in spoznanja, do katerih se z razsodno uporabo razuma pač ni mogoče dokopati. In da se, kdor v svojem življenju raje kakor na čustva, intuicijo ali vero stavi na razum, na nek način pravzaprav odreka samemu bistvu lastne človeškosti. Za dobro mero pa lahko kritiki racionalnosti vselej pokažejo še na holokavst in sodobna omrežja elektronskega nadzora – pojava, ki temeljita natanko na premišljeni uporabi tehnoloških sadov racionalistične civilizacije.
Toda – kaj bi tu lahko bila alternativa? Si, denimo, pot iz trenutne ekološke, ekonomske in humanitarne krize res lahko utremo z opiranjem na vse tisto, kar je v človeku neracionalno? – Dr. Andrej Ule, predavatelj logike in analitične filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti, se že desetletja posveča vprašanjem, kot so: kolikšna je moč razuma; kako daleč dejansko sežejo spoznanja, do katerih se lahko dokoplje razum; nas bo znanost osvobodila prej kakor nas bo tehnologija zasužnjila?
