“Brez ljubezni, bi bilo življenje mirno, a pusto,“ je zapisal eden od srednjeveških samostanskih bratov. To silno čustvo sproža dalje razne duševne disonance, zaradi katerih odide lepa Vida z zamorcem, Haložanka se nameni na góro vísoko, stari ljudje modrujejo, da mladega človeka za dotikat se ni … Vse to v anonimnosti izraza, katerega subjekt se je utopil v kolektivnem spominu. A prav od tu vznikne poezija Janeza Ramoveša, ki zareže z vsakim verzom in kot Angelčešejne opozori na lepoto in neizmerno moč izraza narečja… Tovrstne glasbene zgodbe, stare in nove, se bodo strnile v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi.
