Če bi Suzano Vodnjov vprašali, kaj je njen raison d’etre, bi gotovo uporabila stavek: »Jaz bi rada pomagala, tam kjer imam možnost, da pomagam, da pravzaprav varujem tiste, ki se sami ne znajo varovati, ali pa na drugi strani tudi živali.« Zato je mogoče dobro, da se ni odpravila študirat medicino ampak defektologijo.
Že med študijem je spoznala, da je v prvi vrsti učiteljica. V tem poklicu je že trideset let, že dolga leta pa je ravnateljica Osnovne šole Juričevega Drejčka z Raven na Koroškem, osnovne šole za učenke in učence s posebnimi potrebami, z lažjimi motnjami v duševnem razvoju. Kot v poklicnem se tudi v nepoklicnem življenju posveča pomoči potrebnim – živalim. Že dvajset let je namreč tudi predsednica koroškega društva proti mučenju živali.
Njeno društvo vsako leto reši približno 300 živali. Večinoma ne gre za zlorabe, ampak gre za trpljenje živali kot posledica malomarnosti in predvsem nepoučenosti, kako je treba ravnati z živalmi. V takšno delo je vpeljala tudi hči. Hči je diplomirala na Fakulteti za zdravstvene vede v Mariboru, ona pa na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Diplomirali sta iz iste teme, terapije z živalmi – hči s psi, ona pa s konji.
