‘Imunost, ki jo razviješ kot opazovalec prek ekrana, hitro izgine, ko prideš v Sirijo’

foto: Osebni arhiv

Sirsko mesto Kobane je središče boja proti radikalni skupini Islamska država ter simbol prizadevanj za avtonomni Kurdistan. To območje je lani poleti obiskal novinar Arne Zupančič, ki je tja prišel ilegalno iz Turčije: „Najprej sem zaprosil za legalni prehod, a meje ne moreš prečkati, če nisi državljan Sirije ali Turčije oziroma član kakšne islamistične skupine.“ Kot pravi, je bila meja v okolici Kobaneja zelo zastražena, z bodečo žico, ogromno stražnimi stolpi, dogajanje so redno nadzirale vojaške patrulje. V Sirijo je zato skupaj s švedsko aktivistko in nemško novinarko odšel s pomočjo kurdskega aktivista iz turškega mesta Suruç:

„Eno noč smo najprej prespali v varni hiši. Med vožnjo čez mesto smo zamenjali več avtomobilov, saj je tam ogromno nadzornih kamer. Ko smo prišli so meje, smo počakali, da je vojaško vozilo, ki je bilo tam, odpeljalo naprej, nato pa smo s kolom dvignili ograjo in tekli čez.“

Od meje, ki je na sirski strani ne varuje nihče, so pot nadaljevali v eno od manjših vasic v bližini, nato pa do mesta Kobane. Kljub temu da v zahodnih medijih redno poslušamo opise uničenja v Siriji, gledamo fotografije in posnetke razdejanih mest, je prihod tja vseeno šok, razlaga Arne: „Najprej nas je presenetilo, da ni bilo elektrike. Nekaj minut po tem, ko smo prečkali mejo, so ugasnile vse luči. Večina sirskih elektrarn je lociranih nekje v sredini države in so tako pod nadzorstvom Islamske države. Ko se voziš proti Kobaneju začneš razumeti, da so tu res potekali boji, cele četrti so uničene od letalskih napadov. Neka imunost, ki jo razviješ kot opazovalec prek ekrana, hitro izgine, ko vse to vidiš pred seboj.“

15293291489_9f916353e0_h
Tuji novinarji so se po severu Sirije premikali v spremstvu predstavnika kurdskih oblasti. Arne je med svojim obiskom odšel tudi v ravnokar osvobojeno mesto Tal Abijad. Kurdski borci so iz mesta pregnali čete Islamske države in tako postali že peta sila na oblast od začetka državljanske vojne:

„To je bila izjemna izkušnja. Tja smo prišli 48 ur po osvoboditvi, videli pročelja, na katerih so bili napisani verzi iz Korana, hiše, ki so bile okrašene z barvami Islamske države, na mejnem prehodu s Turčijo je bila obešena velika zastava Islamske države.“

Pravi, da se prebivalci Taj Abijada pod oblastjo Islamske države niso počutili posebej zatirane: „Niso imeli šol, bolnišnice so bile drage, a imeli so elektriko in vodo.  Najbolj jih je motilo to, da ni bilo tobaka. Ta je bil ob osvoboditvi najbolj zaželena dobrina.“

16765445005_d2945a4055_k
Tuji novinarji so imeli dostop tudi do zapora v bližini mesta Derek, v katerem so bili zaprti člani Islamske države. Kurdi so jim omogočili intervju s tremi od njih, poskrbeli za prevajalca, ves čas pa je bil prisoten tudi njihov predstavnik. „Iz pogovora je bilo jasno, da se Islamska država deli na dva dela – v enem so domači borci, ki so `kanon futer` in predstavljajo nek normalen del, v drugem pa so tujci, ki prihajajo iz Libije, Tunizije, Čečenije, Albanije, Belgije in predstavljajo radikalno fundamentalistično jedro,“ pravi Arne, ki dodaja:

„Domačini se Islamski državi pridružijo zaradi verskih in političnih razlogov. So dobro plačani, samski 200 dolarjev, poročeni 400. Tudi lokalno prebivalstvo pod Islamsko državo ne čuti pomanjkanja, saj jim delijo brezplačne obroke, nudijo precej služb oziroma servisov socialne države. Določenemu delu prebivalstva je to dovolj.“

Kurdi so nekdanjim članom Islamske države obljubili, da bodo, če se predajo, deležni poštenega sojenja, s čimer so želeli preseči močno utrjene stereotipe, ki jih imajo o njih Arabci – nekateri so na primer prepričani, da Kurdi jedo otroke.

24883027393_3395ca3669_b
Arne Zupančič razlaga, da je bila bolj travmatična od obiska Sirije pot od Turčije do Madžarske, na kateri je avgusta lani spremljal begunce:

„V Makedoniji ali Grčiji so stvari bistveno slabše kot v Siriji, kjer imajo ljudje neko, četudi lažno upanje in se ga držijo. Imajo voljo do življenja. Na begunski poti pa so ljudje prepuščeni sami sebi, na njih preži ogromno kriminalcev, vladata kolektivna panika in negotovost, tako ponižanih ljudi, ki jih z vsakim korakom bolj razčlovečimo, nam že nekaj časa ni uspelo ustvariti.“

Kot primer izpostavlja begunca, ki ga je množica potiskala proti makedonskim mejnim policistom, eden od policistov pa je reagiral tako, da je beguunca s pendrekom večkrat udaril po glavi: „Moški je nato padel v množico, čez nekaj minut pa so ga poškodovanega spustili čez mejo. Drugi so morali še naprej čakati.“
V pogovoru, ki mu lahko prisluhnete zgoraj, pa nam je Arne Zupančič zaupal tudi, kako je potekalo opazovanje lanskoletnih parlamentarnih volitev v Turčiji. Kot pravi, gre za nekaj popolnoma drugega kot pri nas, saj so volitve pomemben socialni dogodek, moški se praktično cel dan zadržujejo na voliščih, čakajo na rezultate, v jugovzhodnem delu države, kjer biva več Kurdov, pa se po voliščih redno sprehajajo tudi policisti in vojaki, ki se do tja pripeljejo z oklepnimi vozili in vodnimi topovi.