Navijanje močno vpliva na naše telo, kar je vidno v mnogih zunanjih znakih, zelo aktivni pa so med navijanjem tudi naši možgani. Spremljanje športa sproži številne procese, sproščajo se hormoni kot so adrenalin, kortizol, dopamin ali testosteron, aktivirajo se različna nevronska omrežja. “Adrenalin se v našem telesu sprošča, ker spremljamo akcijo, boj. Sprošča se tudi dopamin, ki je povezan s pričakovanjem nagrajevanja. Ko na primer ekipa doseže gol ali koš, imamo velik občutek nagrade,” dejavnost naših možganov med navijanjem opisuje magistrska študentka socialne in kulturne psihologije na Londonski šoli za ekonomijo in politične vede (LSE) Hana Hawlina. Kot pravi, je navijanje za naše telo tudi stres:
“Ko spremljamo ta fiktivni spopad, imamo močno tremo, smo negotovi glede končnega rezultata. Ne vemo, kaj se bo zgodilo. Pri športu gre za pozitivni stres, saj uživamo v napetosti.”
V dejstvu, da je našim možganom ljubša napeta tekma, lahko iščemo tudi razlog, da tekme, zmagovalec katerih je praktično že vnaprej znan, mnogokrat opišemo kot dolgočasne.
V možganih navijača pa se sprošča tudi hormon testosteron, ki ga včasih povezujemo z agresivnostjo. Gre za hormon odziva boj in beg, a razlog, zakaj se navijači odločajo za psovanje športnikov, sodnikov, trenerjev, navijačev drugih ekip, za pretepanje, je kompleksnejši, razlaga Hawlina:
“Nismo več posameznik z lastnimi vrednotami in normami, ne čutimo se enako odgovorne za svoja ravnanja, imamo občutek, da smo del nečesa večjega. To nas spodbudi, da smo glasnejši, nasilnejši kot bi bili sicer. Tak občutek se med člani množice hitro razširi, je neke vrste socialna okužba.”
K temu občutku pripomorejo enotne barve, majice, zastave, s katerimi se opremijo navijaške skupine. Tudi zaradi tega posameznikova identiteta izgine, on pa postane del skupine, ki je veliko bolj ekstremna, kot bi bil posameznik sam.
Bolj strastni navijači kot smo oziroma več izkušenj kot imamo z ukvarjanjem s športom, ki ga spremljamo, več hormonov se sprosti v naše telo. Naši možgani pa niso le opazovalec dogajanja, ampak se dejansko preselijo na igrišče, v športno dvorano, na stadion, razlaga Hana Hawlina:
“Med navijanjem se popolnoma poistovetimo z odzivi športnikov. Ko opazujemo dogajanje, se v naših možganih sprožajo enaka področja, kot če bi sami tekali po igrišču, podajali žogo, se odzivali, bili poškodovani.”
Spremljanje športa dolgoročno krepi naše samospoštovanje in, kot so ugotovili na kansaški univerzi, zmanjšuje depresijo. Ko ekipa ali športnik, za katerega navijamo, zmaga, se v nas prebudi občutek povezanosti. Pozitivni učinki zmage so vidni tudi na širših populacijskih študijah, razlaga Hawlina: “Raziskovalci so z opazovanjem lokalne skupnosti ugotovili, da ob zmagi upade število srčnih upadov. Ko pa skupina izgubi, v naslednjih tednih število srčnih napadov poraste.”
“Ko naš favorit zmaga, radi rečemo ´Mi smo zmagali´, ko izgubi rečemo `On je izgubil` in poraz upravičimo z dejavniki kot so sodniki, vreme ali sreča,” razlaga doktor psihologije Samuel R. Sommers z Univerze Tufts v Bostonu. A dejstvo je, da ne navijamo le za zmagovalce. “Tudi poraženci imajo svoj čar,” pravi dr. Sommers, ki dodaja: “Odgovor na vprašanje, zakaj navijamo za poražence, pa se skriva v dejstvu, da se ljudje počutimo veliko bolje, če se moramo za nek dosežek zelo potruditi. Torej, več truda kot vložimo v določeno aktivnost, večje je naše zadovoljstvo, ko to dosežemo.” Podobno velja tudi za navijanje:
“Med spremljanjem neuspehov našega priljubljenega športnika sicer res trpimo, a ko nato ta zmaga, ga bolj cenimo, kot bi ga, če bi verižno zmagoval.”
Nekatere študije možgane navijačev primerjajo z možgani zaljubljencev. Ali je mogoče govoriti tudi o odvisnosti od navijanja? Hana Hawlina in Samuel R. Sommers sta si enotna, da določene vzporednice lahko potegnemo, saj se ob navijanju v možganih aktivirajo centri, ki jih sicer povezujemo z odvisnostjo, a o odvisnosti od navijanja zaenkrat ne moremo govoriti.
