V septembru 2015 je minilo petindvajset let od smrti enega največjih slovenskih esejistov, pisatelja Marjana Rožanca. S svojimi literarnimi besedami je bil prerok naše prihodnosti, saj je na pragu razpada Jugoslavije in osamosvajanja Slovenije zapisal: »Demokracija je pravzaprav nasilje večine nad manjšino… tudi nasilje plebsa nad elito, moči nad resnico. To se pravi, da najboljša opcija nima nobene šanse… Demokracija namreč nastopi in se uveljavi v času, ko je človek že nič. Zaupanje v človeka in spoštovanje človeka prihajata do nas iz nekega drugega obdobja, iz obdobja živega Boga in žive avtoritete, demokracija pa vnaša le nezaupanje.«
Danes uživamo grenke sadove tega spoznanja. Človek ni vreden nič – tisti, ki imajo oblast in kapital, se svobodno poigravajo z njegovim življenjem – odločajo, kaj in kako bodo v šolah učili njegove otroke, koliko bo moral delati, da bo lahko pokril vse dajatve, katerim izbranim skupinam bodo podelili nekaj privilegijev, da bodo njihovi zvesti volilci.
Cicero je zapisal, da je »zgodovina učiteljica življenja«, a vsaj v primeru demokracije to nikakor ne drži. Svet se ni ničesar naučil iz napak antične demokracije, na katere je pred skoraj 2.500 leti opozarjal filozof Platon. Pred sabo je razočaran zrl propad nekoč trdne, patriotske in močne atenske mestne države in demokracijo doživljal kot negativno obliko vladavine. Hkrati je s svojim dialogom Država postavil spomenik takemu državnemu vodstvu, ki bo preudarno in modro. To je vodstvo, ki je obenem tudi samo vodeno, ker ga vodi edina prava ideja – ideja dobrega, h kateri mora težiti sleherni posameznik.
Če Platonovo spoznanje prenesemo v naš čas, lahko demokracija kot pozitivna oblika vladanja zaživi šele tedaj, ko zaradi takih ali drugačnih posameznih idej ne bomo več volili levih ali desnih, ampak tiste, ki težijo k eni sami pravi ideji – k dobremu kot našemu skupnemu najvišjemu cilju.

V septembru 2015 je minilo petindvajset let od smrti enega največjih slovenskih esejistov, pisatelja Marjana Rožanca. S svojimi literarnimi besedami je bil prerok naše prihodnosti, saj je na pragu razpada Jugoslavije in osamosvajanja Slovenije zapisal: »Demokracija je pravzaprav nasilje večine nad manjšino… tudi nasilje plebsa nad elito, moči nad resnico. To se pravi, da najboljša opcija nima nobene šanse… Demokracija namreč nastopi in se uveljavi v času, ko je človek že nič. Zaupanje v človeka in spoštovanje človeka prihajata do nas iz nekega drugega obdobja, iz obdobja živega Boga in žive avtoritete, demokracija pa vnaša le nezaupanje.«
Danes uživamo grenke sadove tega spoznanja. Človek ni vreden nič – tisti, ki imajo oblast in kapital, se svobodno poigravajo z njegovim življenjem – odločajo, kaj in kako bodo v šolah učili njegove otroke, koliko bo moral delati, da bo lahko pokril vse dajatve, katerim izbranim skupinam bodo podelili nekaj privilegijev, da bodo njihovi zvesti volilci.
Cicero je zapisal, da je »zgodovina učiteljica življenja«, a vsaj v primeru demokracije to nikakor ne drži. Svet se ni ničesar naučil iz napak antične demokracije, na katere je pred skoraj 2.500 leti opozarjal filozof Platon. Pred sabo je razočaran zrl propad nekoč trdne, patriotske in močne atenske mestne države in demokracijo doživljal kot negativno obliko vladavine. Hkrati je s svojim dialogom Država postavil spomenik takemu državnemu vodstvu, ki bo preudarno in modro. To je vodstvo, ki je obenem tudi samo vodeno, ker ga vodi edina prava ideja – ideja dobrega, h kateri mora težiti sleherni posameznik.
Če Platonovo spoznanje prenesemo v naš čas, lahko demokracija kot pozitivna oblika vladanja zaživi šele tedaj, ko zaradi takih ali drugačnih posameznih idej ne bomo več volili levih ali desnih, ampak tiste, ki težijo k eni sami pravi ideji – k dobremu kot našemu skupnemu najvišjemu cilju.

Prvi