Evangelij današnje nedelje nam prinaša eno najlepših svetopisemskih podob, ki govori o usmiljenju in ljubezni, ki ju ima Bog do vsakega od nas. Gre za sina, ki z očetovim imetjem odide v svet, si ga privošči do konca in nazadnje zavozi tako globoko, da pristane nižje od prašičev. In vendarle slednjič zmore toliko poguma, da se dvigne in vrne k očetu, ki ga sprejme z milino in ljubeznijo. Ob njem pa srečamo še starejšega brata, ki ob vsem tem doživlja veliko zavist.
Ta zgodba pooseblja mnoge naše življenjske situacije in izkušnje. Kdo od nas še ni kdaj prav svinjsko zaril v blato in to čisto po svoji neumnosti ali trmoglavosti? Pri tem ni toliko bistvenega pomena, kako in kaj sem ga polomil, ampak predvsem, da si priznam, da sem ga polomil, da sem zavozil, da sem naredil napako. Bistveni problem je, da si navadno to zanikam, oziroma tudi če si slednjič vendarle moram priznati napako, pogosto lahko pri tem zakrknem, iz strahu, sramu, ali čiste trmoglavosti. In potem ne morem naprej. Zakrknjenost mi onemogoča, da bi se dvignil iz blata in se prav zaradi zakrknjenega vztrajanja samo še bolj in bolj pogrezam. Naj smo ga še tako polomili, je vendarle v vsakem izmed nas močno in globoko hrepenenje, neprodirna želja, da bi se kljub vsemu našel nekdo, ki bi mi rekel: »Res je, polomil si ga. Zdaj pa se dvigni. Pojdi naprej in živi na polno. Sem s tabo in te imam rad.« To je vse. To je verjetno eno najglobljih hrepenenj, ki vedno znova preveva globine naših src, ko se znajdemo na dnu. Korak iz tega dna v prvi vrsti predstavlja priznanje samemu sebi, da sem ga resnično polomil, nato pa pogum, da se dvignem in se vrnem v očetovo hišo, tja kamor pripadam, tam, kjer sem cenjen, spoštovan in ljubljen, preprosto samo zato, ker sem.
Med najlepša in notranje najmočnejša doživetja duhovniške službe spadajo trenutki, ko pri spovedovanju doživiš, da nekdo morda po več letih ali celo po več desetletjih uspe zbrati pogum in se vrniti v očetovo hišo: ko v ponižnosti poklekne pred Boga, ga prosi odpuščanja in je slednjič deležen Božjega odpuščanja, sprejetosti, pripadnosti in ljubljenosti. Zavesti, da ni zanič in nevreden, ampak, da ga, kljub vsem napakam, Bog ima rad. Slednjič lahko to vedno doživi vsak od nas, takrat, ko pristopim k spovedi: kljub temu, da se izpovem svojih grehov, napak in slabosti, to ne pomeni, da se do konca razmrcvarim. Spoved ni priložnost za ponižanje samega sebe. Nasprotno: vsaka spoved je priložnost, da znova najdem svoje dostojanstvo. Dostojanstvo, ki mi ga vrne Bog. Predvsem pa zavest, da sem mu pomemben in me ima zares rad.

Evangelij današnje nedelje nam prinaša eno najlepših svetopisemskih podob, ki govori o usmiljenju in ljubezni, ki ju ima Bog do vsakega od nas. Gre za sina, ki z očetovim imetjem odide v svet, si ga privošči do konca in nazadnje zavozi tako globoko, da pristane nižje od prašičev. In vendarle slednjič zmore toliko poguma, da se dvigne in vrne k očetu, ki ga sprejme z milino in ljubeznijo. Ob njem pa srečamo še starejšega brata, ki ob vsem tem doživlja veliko zavist.
Ta zgodba pooseblja mnoge naše življenjske situacije in izkušnje. Kdo od nas še ni kdaj prav svinjsko zaril v blato in to čisto po svoji neumnosti ali trmoglavosti? Pri tem ni toliko bistvenega pomena, kako in kaj sem ga polomil, ampak predvsem, da si priznam, da sem ga polomil, da sem zavozil, da sem naredil napako. Bistveni problem je, da si navadno to zanikam, oziroma tudi če si slednjič vendarle moram priznati napako, pogosto lahko pri tem zakrknem, iz strahu, sramu, ali čiste trmoglavosti. In potem ne morem naprej. Zakrknjenost mi onemogoča, da bi se dvignil iz blata in se prav zaradi zakrknjenega vztrajanja samo še bolj in bolj pogrezam. Naj smo ga še tako polomili, je vendarle v vsakem izmed nas močno in globoko hrepenenje, neprodirna želja, da bi se kljub vsemu našel nekdo, ki bi mi rekel: »Res je, polomil si ga. Zdaj pa se dvigni. Pojdi naprej in živi na polno. Sem s tabo in te imam rad.« To je vse. To je verjetno eno najglobljih hrepenenj, ki vedno znova preveva globine naših src, ko se znajdemo na dnu. Korak iz tega dna v prvi vrsti predstavlja priznanje samemu sebi, da sem ga resnično polomil, nato pa pogum, da se dvignem in se vrnem v očetovo hišo, tja kamor pripadam, tam, kjer sem cenjen, spoštovan in ljubljen, preprosto samo zato, ker sem.
Med najlepša in notranje najmočnejša doživetja duhovniške službe spadajo trenutki, ko pri spovedovanju doživiš, da nekdo morda po več letih ali celo po več desetletjih uspe zbrati pogum in se vrniti v očetovo hišo: ko v ponižnosti poklekne pred Boga, ga prosi odpuščanja in je slednjič deležen Božjega odpuščanja, sprejetosti, pripadnosti in ljubljenosti. Zavesti, da ni zanič in nevreden, ampak, da ga, kljub vsem napakam, Bog ima rad. Slednjič lahko to vedno doživi vsak od nas, takrat, ko pristopim k spovedi: kljub temu, da se izpovem svojih grehov, napak in slabosti, to ne pomeni, da se do konca razmrcvarim. Spoved ni priložnost za ponižanje samega sebe. Nasprotno: vsaka spoved je priložnost, da znova najdem svoje dostojanstvo. Dostojanstvo, ki mi ga vrne Bog. Predvsem pa zavest, da sem mu pomemben in me ima zares rad.

Prvi