Turistovski klub skala so ustanovili 2. februarja 1921. Bil je nekakšna alternativa Slovenskemu planinskemu društvu (SPD), saj je zagovarjal idejo elite – pa ne v smislu premožnosti ali družbenega ugleda. Skalaši, kakor so si pravili članice in člani, so zagovarjali idejo maloštevilnega, a izjemnega članstva. Iz njihovih vrst so izšli vrhunski smučarji, alpinisti, gorniki, gorski reševalci, fotografi, celo sankači. Zagovarjali so predanost svojemu klubu, poslanstvu le-tega in se zavzemali za visoka moralna načela. Nosili so prepoznavne značke s planiko v barvi slovenske trobojnice, imeli so celo svojo himno, katere refren se glasi:
Skala, divja skala,
kras gorenjskih gor.
Skala, divja skala,
ti vedno boš nam vzor.
Trden kakor skala
je slovenski rod,
kvišku kakor skala
vodi naša pot.
Dr. Peter Mikša z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani vidi velik pomen Skale v sistematičnem izobraževanju alpinistov, organizaciji predavanj in tečajev, izdelavi gorskih vodničkov in evidentiranju alpinističnih vzponov. Žal se je veliko gradiva Turistovskega kluba Skala po II. svetovni vojni izgubilo, del pa je uničil tudi požar.
A če bi kdo pomislil, da so bili Skalaši predvsem plezalci, bi se motil, pove kustosinja Planinskega muzeja v Mojstrani, Elizabeta Gradnik. Tako širok, kakor je bilo spekter njihovega delovanja v kontekstu gorništva, je bil do danes le redko kateri. Med drugim so skalaši posneli tudi prvi slovenski celovečerni film, V kraljestvu zlatoroga. Z izkupičkom od prodaje vstopnic so financirali svoje delovanje, zgradili pa so tudi Skalaško kočo na Voglu. Članstvo so v začetku predstavljali predvsem mladi, kasneje, ko je TKS zaslovel širom naše države, pa se je članstvo razširilo tudi na nekoliko starejše člane.
Člani Turistovskega kluba Skala so do svojega društva čutili močno pripadnost, ki so jo načrtno gojili. Duh skalaštva je morda še najbolj ponazarjala slovita slovenska alpinistka Paula Jesih, ki je žal doživela tragično usodo. Veliko večino svojih prvenstvenih smeri, izjemnih dosežkov v kontekstu tistega časa, ni poimenovala po sebi, ampak še danes nosijo ime ‘Skalaška smer’. Taka je tudi zgodba najznamenitejšega vzpona predvojne generacije, zadnjega problema naših Alp, osrednjega stebra triglavske severne stene.
Smer sta preplezala Paula Jesih in Joža Čop, a je Paula pred koncem v najtežjem delu po treh dneh plezanja v slabih razmerah omagala. Joža Čop je izplezal sam, odšel po reševalce in se vrnil ponjo. Navezana je Paula nato po dveh dneh čakanja na majhni polici izplezala samostojno, brez pomoči, tako da je smer vsekakor preplezala, pove dr. Peter Mikša. A povojna oblast Pauli zaradi premožnosti in domnevnega sodelovanja z okupatorjem (kar ni bilo res) ni bila naklonjena, zato so smer poimenovali po Joži Čopu, železarju z Jesenic, ki je bil tedanji oblasti ‘bolj primeren’. Čeprav sta bila Joža Čop in Paula Jesih dogovorjena, da se bo smer, če jo preplezata, imenovala Skalaški steber.
Skalaši so bili opazni povsod, kjer so se pojavili. Bili so zelo zaželeni tudi med dekleti, pove France Malešič, upokojeni zdravnik, alpinist in gorski reševalec. Izjemno zanimanje so vedno zbudili tudi s svojimi družabnimi dogodki. Skalaški plesi in veselice so bili dobro obiskani, vedelo se je, da bo tam veliko zabave in domiselne igre, ki so jih prirejali člani. Na njih so na primer za šalo prodajali razgled iz Kredarice v megli, gorski zrak in podobne ‘redke dobrine’. Skalaši so nekoč po besedah starejšega člana pozimi z vlakom prišli v Ljubljano, na hrbtu so imeli nahrbtnike in smuči. Postavili so se v ‘četverored’ in korakali po današnji Slovenski cesti ob prepevanju Skalaške himne. Organizirali so tudi prvi slovenski gorski tek, Miklavževanje v Ratečah in druge za tiste čase zelo odmevne dogodke.
Še dolgo bi lahko naštevali, kaj vse so bili in kaj vse so dosegli članice in člani Turistovskega kluba Skala. A prišla je II. svetovna vojna, pove dr. Peter Mikša, z njo pa tudi zaton društva. Ko je Italija okupirala velik del našega ozemlja, je iz Rima prišla zahteva, da naj se člani TKS priključijo italijanski planinski organizaciji. Skalaši, zvesti svojim idealom in prepričanju, so se odločili, da kolektivno izstopijo iz društva in tako dosežejo njegovo razpustitev. To se je tudi zgodilo, dokumentacijo in premoženje so prenesli na Slovensko planinsko društvo, ki je na teh temeljih kasneje gradilo svoje delovanje.
Tako se zgodba Turistovskega kluba Skala zaključi. Živečih članic in članov ni več, njihove zgodbe živijo predvsem v njihovem brezčasnem delu, ki je imelo za Slovenijo izreden pomen. Ostaja pa duh Skale, nezlomljive in večne, ki živi še danes, pove Elizabeta Gradnik. Zaradi Skale, ki je sestavni del vsake gore, ostaja tudi njena zapuščina – alpinizem, smučanje, fotografija, film, doda dr. Peter Mikša. Vse to je Skala.
Ko skalaš umrje,
ne ‘mre v postelji rad.
Na strmo skalo spleza
in zgrmi v prepad.
Ko pred nebeška vrata stopi,
sv. Peter pride mu nasproti.
Tedaj začuje himno
skalaško zadnjikrat!
